Naslednji dan je Jože vstal že navsezgodaj.

   »Vse je v redu,« je rekel Tomu. »Počakaj v sobi, dokler se ne vrnem!«

   Izmuznil se je iz sobe in odšel po hodniku navzdol. Mimo recepcije je odšel mirno in voščil dobro jutro. Receptor se ni zmenil zanj. Hotel je bil velik in v njem so bili najrazličnejši ljudje iz vse Evrope.

   Ura je bila komaj pet. Tiho je odšel na parkirišče hotela.

   Stopil je do golfa s hrvaško registracijo in počepnil. Tiho je odklenil vrata in se splazil v notranjost. Ves čas se je držal nizko.

   Odstranil je plastiko pod volanom in si ogledal mehanizem ključavnice. Dve žici je povezal na ključavnico in ju na drugem koncu olupil. Gola konca je staknil skupaj. Nič.

   Potem je vtaknil ključ v ključavnico in ga obrnil za četrt kroga. Ponovno je staknil žici. Med njima je preskočilo več isker in tiho je zasikalo.

   Jože je nadaljeval z delom. Žici je povlekel pod plastično oblogo in ju speljal pod volanom proti pedalom. Nato ju je speljal pod tapecirano oblogo do zadnjega sedeža in naprej v prtljažnik. Tu je dvignil rezervno kolo in prišel do dveh majhnih luknjic, skozi kateri je videl na tla. Žici je povlekel skozi eno luknjo in ponovno namestil rezervno kolo.

   Zdaj je legel na tla in se zavlekel pod avtomobil. Na zgornjem koncu je z ostro konico naredil manjšo luknjo v rezervoar za bencin. Že prej si je iz kompleta obvezne opreme pripravil žarnico. Narahlo je udaril z njo po tleh, da se je steklo razbilo, žarilna nitka pa je ostala cela. Gola konca obeh žic je zvezal na žarnico in vse skupaj pomočil v bencin.

   Bilo je opravljeno. Ko bo Tomo vžgal motor, bo nitka žarnice zažarela in vžgala bencin. Eksplozija bo silovita in požar bo naredil svoje.

 

   Tomo je ravno vstal, ko se je Jože vtihotapil v sobo. Bilo je okrog osmih. Naročil je močan zajtrk:

   »Dobro jutro, Jože Dimic iz sobe 211. Naročil bi štiri žemlje in veliko skodelo kave, prosim,« je v telefon zdrdral Tomo.

   Dobro sta se najedla, Tomo pa je prazen pladenj odložil na tla pred vrata hotelske sobe. Nihče ni posumil, da v sobi živita dva.

   Dopoldan sta gledala televizijo in se pogovarjala. Čas do kosila jima je hitro minil. Tomo je izvedel, da ga ob treh popoldan čaka prava naloga. Prej se bosta seveda še dobro najedla.

   Jože je ob treh dal Tomu ključe od golfa in mu naročil:

   »Odpelji se v center Niša na policijo. Tam prijavi vlom v hotelsko sobo. V tem času bom jaz poskrbel, da bo v sobo res vlomljeno. Ko se boš vrnil s policijo, bo ključavnica poškodovana, soba bo pa razmetana. Tako boš pustil močno sled, da je bil Jože Dimic res ves čas v Nišu. Bo šlo?«

   »Ni problema,« je ponosno izjavil Tomo. »Nič lažjega. Kaj pa naj rečem, da so mi ukradli.«

   »Ah, denar, kaj pa,« je rekel Jože. »Osebno izkaznico pusti v hotelu, da boste zagotovo prišli sem. Sicer se lahko zgodi, da bodo policaji samo prepisali tvoje podatke in te poslali nazaj.«

   Tomo je vzel ključe in odšel iz sobe na parkirišče. Ko je stopal po stopnicah navzdol, si je predstavljal, kako gre v pekel. Iz prijetnega in mirnega življenja se je spuščal proti žareči lavi in ognju.

   Še nekaj dni prej mu je krulilo po lačnem želodcu, zdaj pa je bil sit in srečen. To je bil njegov stil. Resno bo moral razmisliti o tem, saj mu ni bilo všeč, da bi Jože kar pozabil nanj.  

   Ravno nasprotno, še vedno bi lahko sodelovala. Tomo sicer res ni bil mož akcije, za zagotavljanje alibija tujim ljudem pa bi bil še kako dober. V tej igri bi se res lahko izkazal!

   Tomo je prišel na parkirišče in se razgledal po parkiranih avtomobilih. Takoj na začetku je imel težave z orientacijo, ker je na parkirišče prišel z druge strani.

   Zagledal je temno modrega golfa in odkorakal tja.

 

   Jože je takoj ukrepal. Vzel je Tomovo zobno ščetko in jo zamenjal s svojo. S konicami prstov je povlekel po laseh in si izpulil nekaj las. Pustil jih je na lijaku in na blazini v postelji. Osebna izkaznica je na recepciji, je pomislil. Odprl je omare in jih razmetal. Kar je bilo v njih, je pometal po tleh. Nato je zapustil sobo in za seboj zaprl vrata.

   Tisti trenutek je na parkirišču grozovito počilo. Eksplozija je bila tako močna, da so se zatresle šipe. Jože je izkoristil trenutek in močno brcnil v zaprta vrata, da so se treskoma na stežaj odprla, les okoli ključavnice pa se je razcvetel kot spomladanska roža.

   Tomo Burger je umrl v trenutku. Rezervoar z bencinom je bil napol prazen in v njem je bilo precej bencinskih hlapov. Zato je bila eksplozija še toliko močnejša.

   Podvozje in rezervoar je od sproščene energije razparalo. Ogenj se je razširil v kabino in na okoliške avtomobile.

   Jože je pohitel na parkirišče, kjer se je že zbralo nekaj radovednežev. Ogenj je bil tako močan, da ni nihče mogel blizu. Od vročine so popokala stekla na sosednjih avtomobilih, ki so bili parkirani tesno skupaj. Ogenj je zajel tudi njihovo notranjost.

   Jože je začel ustvarjati paniko.

   »Bežite, bežite, tudi drugi avtomobili bodo eksplodirali!« je vpil in odganjal ljudi. Ljudje so se prerivali in se ritensko umikali stran.

 

   Ker je bil čas popoldanske prometne konice, so gasilci potrebovali več časa, da so prišli do hotela. Na kraj sta prva prišla dva gasilca z lado nivo, ki pa sta bila brez prave opreme. Na strehi sta šibko utripali dve modri luči. Tudi onadva sta svetovala ljudem, naj se čimprej umaknejo in to čimdlje.

   Jože je z zadovoljstvom opazoval vsesplošno zmedo, ki jo je sam povzročil. Bilo je kot v cirkuški predstavi. Vse je brezglavo tekalo naokrog, nekateri pa so prizor fotografirali, drugi spet glasno vpili v svoje prenosne telefone.

   Ko so prispeli tudi drugi gasilci in policisti, je znova zamolklo odjeknilo. Audi, ki je gorel desno od golfa, je poletel nekaj metrov v zrak in pristal na boku, naslonjen na druga vozila. Zračni sunek je bližnje ljudi premaknil za pol metra nazaj.

   Gasilci so z vodo od daleč škropili požar, vendar mu niso mogli do živega. Ogenj se je že preveč razplamtel, raznovrstna plastika in blago v avtomobilih pa sta ga še podžigala. Avtomobilska stekla so pokala in odpirala nove poti temno rdečim plamenom.

   S parkirišča se je dvigal gost in črn dim.

   V naslednjih urah je razneslo še tri avtomobile. Dva gasilca, ki sta si drznila iti v neposredno bližino ognja, sta bila močno opečena in napol mrtva so ju odpeljali v bolnišnico.

   Požar so ukrotili ob osmih zvečer. Še nadaljnjo uro so se ukvarjali s tlečimi avtomobilskimi ostanki, ki so jih gasili s prahom. Delo je onemogočal močan dim in neznosen smrad po zažgani plastiki.

   Ekipa štirih gasilcev je ostala na pogorišču celo noč.

 

   Srbska policija je primer najprej obravnavala kot požar. Kot nesrečen splet okoliščin, zaradi katerih je na avtomobilu zaradi dotrajane inštalacije prišlo do manjšega ognja, ki se je kasneje razširil. Šele naslednji dan, ko so pričeli s pospravljanjem in odvažanjem avtomobilov, so v popolnoma uničenem golfu našli človeške ostanke. Bilo jih je zelo malo.

   Hotelirji so bili tako zaposleni s požarom in prestrašenimi gosti, da so tudi vlom v sobo prijavili šele naslednji dan.

   Policija je počasi zbirala podatke in jih povezovala v zgodbo. Ugotovili so, da je izginil prav tisti Jože Dimic, ki mu je bilo vlomljeno v hotelsko sobo. Na recepciji so dobili njegov dokument in nekaj ljudi je potrdilo, da se je pripeljal z golfom hrvaške registracije. Tudi s hrvaške so dobili podatek, da je Jože Dimic pred enim tednom najel ta avtomobil v Zagrebu. Številka šasije se je ujemala.

   Potem so izvedeli, da je bil Jože Dimic zelo iskana oseba in da so ga je iskala preko interpola tako slovenska kot tudi hrvaška policija. Jože Dimic je bil osumljen umorov več mafijskih članov, zaradi česar ga je iskala tudi mafija.

   Srbski kriminalisti so primer hitro zaključili. Tako kot se je Jože zanašal, da ga bodo.

   Preiskave DNK niso opravili, zdravnik sodne medicine pa je upošteval mnenje kriminalistov in podal poročilo o smrti Jožeta Dimica.

   Novica je bila objavljena v vseh srbskih občilih, po katerih jo je prevzela večina evropskih in tudi nekaj svetovnih tiskovnih agencij. Časopisi so se razpisali vse od resnih dnevnikov pa do najbolj rumenih revij.

   V javnost so pricurljale novice o preteklosti in skrivnem življenju Jožeta Dimica. Vse kar so kriminalisti zbirali dolge tedne, je bilo kar naenkrat mogoče prebrati v vsakem časniku.

   Mafijski botri so preverjali prek svojih kanalov, kdo je ubil Dimica. Hoteli so se prepričati, če je res umrl pravi človek. Nekaj je bilo takih, ki v to niso verjeli.

 

   Jože se je dobro zavedal, da v Sloveniji ne bodo tako enostavno sprejeli dejstva, da je njihov največji osumljenec vseh časov kar tako umrl v Srbiji. Res malo preveč prozorno in skorajda nesramno.

   V štirih dneh se je prebil iz Niša v Beograd, po sledi za svojim truplom. V noči z nedelje na ponedeljek se je priplazil do inštituta sodne medicine, ki je bilo v sklopu medicinske fakultete, najzahtevnejše fakultete v nekdanji Jugoslaviji. Odšel je po asfaltnem dovozu do zadnjih vrat na severni strani objekta, kjer so vstopali samo zaposleni in policisti.

   Tema mu je nudila potrebno zavetje. Skozi steklena vrata je videl medicinsko sestro, ki je dežurala za pultom. Zdravniki so verjetno bili v skupni sobi ali pa so počivali. Noč je bila mirna in vsi so se predali ležernemu vzdušju.

   Jože je potisnil kovinsko kljuko, da bi vstopil. Vrata so bila zaklenjena. Moral je potrkati. Dežurna sestra je kot srna dvignila glavo in pogledala proti vratom. Zaradi svetlobe na hodniku ni videla ničesar. Počasi je odšla do vrat in obraz naslonila na steklo.

   Jože se je rahlo nagnil v levo in se z desno roko držal za levo ramo.

   »Please, help, help!« je ječal v zaklenjena vrata.

   Sestra je odklenila vrata in jih odprla za širino glave.

   Jože jo je v trenutku zgrabil za vrat in udušil vsak glas, ki bi lahko prišel iz nje. Z drugo roko jo je prijel za lase in močno treščil ob zid. Tiho se je zgrudila. Negibno telo je dvignil in ga postavil za nizko živo mejo. Upal je, da bo preživela.

   Stopil je v notranjost inštituta in prisluškoval. Vse je bilo tiho. Verjetno je bil v službi samo en zdravnik, največ dva.

   Jože je odšel po hodniku in iskal mrtvašnico. Zelo je bil vesel, ker so bili vsi prostori lepo oštevilčeni in označeni. V nekaj minutah je našel prava vrata.

   Zmrznjeni ostanki so čakali v hladni kovinski omarici. Jože je vedel, da se znajo strokovnjaki iz Slovenije pripeljati v Beograd in sami preiskati truplo. To nadležno opravilo jim bo prihranil.

   Kar je sploh še ostalo od shujšanega Toma, je naložil v črno vrečo za smeti. Bilo je le nekaj kosov ožganih kosti in mesa. Neprepoznavna lobanja in kup ožganih kit.

   Ker so bili ostanki zmrznjeni, niso imeli značilnega vonja. Na bližnjem umivalniku je našel milo in brisačo.

   Previdno je počistil za seboj in odšel.

 

   Naslednji dan so bili vsi prepričani, da je bila na delu mafija. Tako kruto in neusmiljeno izpeljan zločin je lahko samo plod izkušenih in plačanih morilcev.

   Glede na sloves, ki si ga je Dimic ustvaril, to niti ni bilo čudno. Mafiji se je tako zameril, da so ukradli tudi njegovo truplo.

   Stroji v tiskarnah so delali dan in noč. Novica je bila enkratna in vroča.

   Eksperti so se morali zadovoljiti s tistim, kar je ostalo v hotelu. Analiza je potrdila, da je osebna izkaznica pristna in da se lasje iz hotelske sobe ujemajo z Dimičevo DNK. Na koncu so morali priznati, da je umrli dejansko Jože Dimic.

   Šef slovenskih kriminalistov je naročil svojim podrejenim:

   »Spremljajte mi vsako pogrešano osebo v Evropi. Bodite na zvezi z interpolom in tujimi diplomatskimi predstavništvi. Vsakega izginulega temeljito preverite. Kaj je delal, kje je nazadnje bil, kako je izginil. Hočem, da bi v naslednjih mesecih ugotoviti, kdo je umrl namesto Dimica. Šele potem bomo lahko verjeli, da je bilo srbsko truplo res njegovo!«

   A Toma Burgerja iz Sevnice, ki je deset let živel v Zagrebu, ni nihče pogrešal.

 

   Jože se je iz Srbije vrnil v Zagreb. Pot je potekala mirno in brez zapletov. Tudi to pot je opravil ilegalno in mimo uradnih mejnih prehodov.

   V glavnem hrvaškem mestu je poiskal samski dom, ki mu ga je opisal Tomo. Bilo je sredi dopoldneva in po navodilih bi morala biti soba prazna.

   Odšel je v drugo nadstropje in našel Tomovo sobo. Ko jo je preiskal, je našel staro osebno izkaznico in potni list. Oba sta bila neveljavna in ju bo treba zamenjati z novimi. To ne bo večji problem. Od veljavnih dokumentov je Tomo imel samo še vozniško dovoljenje. To je zadostovalo.

   Jože je odprl hladilnik in se razgledal po revščini v njem. Vzel je konzervo raguja in vsebino stresel v manjšo skledo. Prižgal je električni štedilnik in počakal nekaj minut, da se je iz jedi pričelo kaditi. Ragu bi moral preliti po kuhanih testeninah, vendar za to ni imel časa. Pojedel ga je z žlico in si za silo potešil lakoto.

   S konzerve je odtrgal etiketo, ki je bila na zunanji strani opremljena s podatki izdelka, na drugi strani pa je bila popolnoma bela.

   Na etiketo je napisal:

 

            Zdravo, stari!

 

            Vračam se v Slovenijo.

            Dobil sem lepo priložnost in se

ti bom kmalu javil.

Bodi mi dober!

 

Tomo

 

   Papir je odložil na mizo in ga prekril s svinčnikom. Poleg je odložil še ključ in odšel.