Jože je med tednom odšel v Brežice. Ustavil se je na pošti, kjer ga je čakala samo ena pošiljka. Odločba o spremembi imena in hkrati nova osebna izkaznica.

   Potem se je odpravil na upravno enoto, kjer je naročil izdelavo novega potnega lista. Uslužbenki je dal osebno izkaznico in svojo sliko. Pred nekaj leti bi mu potni list izdelala v nekaj minutah, zdaj pa mu je pojasnila, da ga bo dobil po pošti.

   Nadalje se je ponovno oglasil na banki. Na bankomatu je dvignil dobro mesečno plačo z računa Jožeta Dimica, potem pa za blagajniškim okencem gotovino položil na račun Jožeta Burgerja. Nekaj bankovcev je zadržal pri sebi.

   Med temi opravki je razmišljal, kako bi se lotil večjega dviga gotovine s svojega starega računa.

   Pognal je Tanjinega megana in se odpeljal v Krško. Še sreča, da mu je Tanja prijazno posodila avto, vendar pa toliko večja obremenitev zanj.

   Že zaradi najmanjše napake bi izdal in v neprijetno situacijo potegnil tudi njo.

 

   V Krškem se je sprehodil po centru mesta in poiskal srednje veliko banko. Če bo karkoli narobe, bo še vedno lahko pobegnil.

   S srednje hitrim korakom je vstopil in se nameril proti okencu za gotovinsko poslovanje. Skozi lino pod steklom je pomolil bančno kartico in rekel:

   »Dvignil bi.«

   Uslužbenka mu je dala rdeče tiskan obrazec, Jože pa ga je hitro izpolnil. V rubriko z zneskom je vpisal 1.000.000 SIT - milijon!

   Blagajničarka je vzela obrazec in tipkala v računalnik. Jože jo je nemirno gledal in čakal, kdaj bo z nogo pod mizo naredila kakšen nenavaden gib. Nekje pod mizo ima stikalo za alarm.

   Vendar je široka miza zakrivala njeno telo od pasu navzdol, zato ni vedel, kdaj se bodo vhodna vrata zaprla in zaklenila, iz ozadja pa bodo prišli varnostniki.

   Gospodična je rekla:

   »Prosila bi vas še za osebni dokument.«

   Dal ji je vozniško dovoljenje. Bežno ga je pogledala, nato pa mu na pult odštela denar ter ga pokrila z bančno kartico in vozniškim dovoljenjem.

   »Hvala lepa in nasvidenje!«

   »Nasvidenje,« mu je odgovorila blagajničarka.

 

   Med potjo proti Ljubljani se je ustavil še v Sevnici. Skoraj je že hotel vstopiti v banko, da bi položil milijon, ko si je premislil.

   Tanja dela na banki. Gotovo ima pregled tudi nad njegovim računom. Naj bi to smela ali ne, verjetno bo iz radovednosti poškilila, koliko denarja ima.

   Mogoče bi postala preveč nezaupljiva, če bi videla, da je kar tako položil milijon na svoj račun.

   Raje se je preusmeril v menjalnico, kjer je z domačo valuto kupil eure. Zaradi dobrega razmerja je cel kup denarja lepo zmanjšal na manj kot deset bankovcev. To bo imel pri sebi za vsak slučaj.

   Na starem računu pa ga je še vedno čakalo okoli petdeset milijonov. Kar videl jih je, kako propadajo in gnijejo.

   Takrat mu je v glavo šinila genialna ideja - računalniško poslovanje z banko preko interneta!

   Vse stvari so se lepo postavile na svoje mesto. Potrebuje samo računalnik, povezavo na internet in pogodbo z banko.

   Čimprej mora registrirati podjetje, da bo lahko upravičil velike prilive.

 

   Bradač je dvignil telefonsko slušalko. Bil je njegov prijatelj bankir.

   »Poslušaj stari, tu se nekaj dogaja.«

   »Reci,« ga je vzpodbudil bradač.

   »Naš komitent je dvignil milijon!«

   »Kje pa?« je vprašal bradati policijski šef.

   »Najprej je bil v Brežicah. Tam je dvignil enako vsoto kot zadnjič, nekaj manjšo pa je položil na novi račun.«

   »Izgleda, da se je odločil, da ne bo hodil brez denarja po svetu.«

   »Poslušaj zdaj naprej,« je rekel bankir. »Čez slabe pol ure je bil v Krškem. Tam je namreč dvignil milijon, vendar pa ga ni nikjer položil!«

   »Mogoče ga bo odnesel še na kakšno drugo banko ali pa v tujino,« je pripomnil bradač.

   »No, vsekakor je možakar potem zavil še v Sevnico, kjer je podal vlogo za internetno poslovanje. A veš kaj to pomeni?«

   »Ne prav natančno, vendar si predstavljam, da bo lahko denar dvigoval in plačeval račune preko računalnika.«

   »Točno to. In kako bomo potem vedeli, kje je? Imaš kakšnega poznanega tudi pri ponudnikih interneta?«

   Bradač se je zamislil. Ta naš Jože je res pregnan. Če bo svoj račun uporabljal samo še preko interneta, ga bo nemogoče izslediti. In kaj je zdaj sploh počel v Sevnici?

   »Ja, seveda imam!« je bradač pomiril bančnika, čeprav se mu je zlagal.

   »Potem je v redu,« je rekel prijatelj z banke, »daj, se še slišiva!«

   »Zmenjeno, lep pozdrav!«

   Bradač je prekinil pogovor in si prižgal cigareto. Med puhanjem prvih dimov se je zagledal skozi okno in premišljeval. Jože, Jože, pa saj ti nisi tako neumen, da bi se kar tako klatil po Dolenjski. Mar je res tako enostavno?

   Komaj je uspel položiti telefonsko slušalko, je telefon spet zazvonil. Bradač je hitro dvignil slušalko, ker mu je šlo zvonjenje na živce.

   »Prosim!«

   »Zdravo, Milan pri telefonu,« je rekel Milan.

   »Pozdravljen, kaj je novega?«

   »Malo sem brskal po računalniku ugotovil, da se Jože Burger lepo počasi opremlja z dokumenti.«

   »Ja?« je bil radoveden bradač.

   »Točno to, danes je bil v Brežicah, kjer je naročil nov potni list. Osebno izkaznico in  vozniško dovoljenje pa že ima. Vse dokumente bo imel sveže in lepo veljavne za deset let!«

   »Milan, pridi do mene, nekaj se bova dogovorila na štiri oči!«

 

   Milan je prišel v slabih desetih minutah v popolnoma zakajeno pisarno. Dim mu je silil v oči, ki so ga pekle.

   Bradač mu je pokazal na stol, kamor je lahko sedel. Potem je po kratkih sekundah tišine spregovoril:

   »Milan, danes sem dobil še en podatek, da je bil Jože v Brežicah. Ni šel samo po potni list, ampak se je oglasil tudi na banki. Dvignil pa je en milijon!«

   Milan se je premaknil na stolu in vprašujoče čakal, kaj in kako naprej.

   Bradač je vprašal: »Imaš njegovo novo sliko?«

   »Na žalost še ne,« je rekel Milan.

   »Poglej, ti boš vzel službeni avto in se boš lepo odpravil v Brežice. Jaz bom uredil, da tu ne boš imel sitnosti in novih dolžnosti. Tvoja naloga je ta, da izslediš tega tipa. Očitno bo še moral priti v Brežice po potni list in če mi je kaj jasno, ga bo dvignil na pošti.«

   »Točno,« je rekel Milan, »v tistem sesutem stanovanje že ne bo mogel čakati na poštarja!«

   »Tako je! Pokrij pošto in banko, če bo slučajno še kaj dvignil. Mislim, da boš to zmogel sam, saj mesto ni veliko.«

   Sonce je prešlo tak položaj, da je posijalo skozi okno na bradačevo mizo. Ta je vstal in zagrnil zaveso. Namesto, da bi šel za mizo, je naredil dva koraka po pisarni in nadaljeval z napotki:

   »Ugotovi, kako se oblači, fotografiraj ga celega. Preveri, s kakšnim avtomobilom se vozi in kam odhaja. Predvsem je važno tudi, kje prenočuje. Kolikor veš tudi sam, se ni prijavil v nobenem hotelu ali drugem uradnem prenočišču!«

   »Če bo le enkrat še prišel v Brežice, ga bom imel. Zbral bom vse podatke in se k vam vrnil s polnim dosjejem. Toliko mi lahko zaupate. Upam, da še vedno samo midva veva za to akcijo?«

   »Seveda. Dokler ne bova stoodstotna, se ne bova spuščala v prijetje. Imava še kar nekaj časa in zanj sva dobro plačana. Najvažnejše pravilo je to, da se nama ne sme muditi. Samo uspešno prijetje in pravilno zbrani dokazi bo pripeljalo do uspešne obsodbe in najinega napredovanja. Sicer se lahko obriševa pod nosom!«

   Milan je ves čas prikimaval. V mislih je že bil v Brežicah, kjer si bo odpočil živce. Že se je videl, kako bo posedal po lokalih in navezoval stike z domačini, vmes pa bo poškilil na banko in pošto.

   Sprehajal se bo po mestu, ki ga ni poznal, saj v njem še nikoli ni bil. Predstavljal si je mirne ulice in prijazne domačine. On bo kot tujec planil v njihovo idilo in hoteli bodo na vsak način izvedeti, kdo je.

   On pa jim bo lahko po mili volji lagal in si izmišljeval najrazličnejše identitete. Rekel bo, da je svobodni umetnik, ki mu njegovo delo prinaša toliko denarja, da lahko pohajkuje po Sloveniji in uživa življenje.

   Ali pa se bo izdajal za ...

   V tistem trenutku je njegovo lepo sanjarjenje prekinil telefonski zvonec.

   »Pa saj tu je slabše kot na informacijah,« je besno rekel bradač in dvignil slušalko.

   Milan se je zbral in ugotovil, da bo počasi moral zapustiti pisarno, saj je imel bradač očitno še dovolj svojega dela.

   Vendar pa nista dorekla podrobnosti glede službenega avtomobila in finančnih sredstev. Prav tako Milan še ni izvedel, kje bo lahko spal v Brežicah. Saj šef verjetno ne misli, da se bo vsak dan vozil iz Ljubljane.

   Zato je obsedel na stolu in čakal, da se bradač pogovori po telefonu. Nehote je prisluškoval telefonskemu pogovoru, čeprav ni skoraj ničesar razumel, saj je bradač odgovarjal zelo na kratko.

   - Seveda mi je jasno ...

   - Ne, tega pa ne vem ...

   - Normalno!

   - Saj se trudim ...

   Milan je poslušal in ni vedel, kaj naj si misli. Šef je bil videti zaskrbljen, saj je odgovarjal kratko in odrezano, kot da bi ga klical še nekdo višji od njega. Toda kdo bi lahko to bil?

   Kdo bi lahko klical bradača, da bi se ta tako ponižno pogovarjal z njim.

   - Sem razumel ...

   - Ja, ja ...

   - Ja ...

   - Tega ne moreva rešiti po telefonu, je v nekem trenutku rekel Bradač v malo ostrejšem tonu.

   - Dobro, povej ti, kje se dobiva ...

   - V redu, pod harfo ob devetih zvečer ...

   Malce nejevoljno je odložil slušalko in šele potem opazil Milana, kako je sumničavo strmel vanj. Bil je vraščen v stol in se ni premaknil.

   »Kje sva že ostala?« ga je vprašal bradač.

   »Samo še podrobnosti nisva dodelala glede avtomobila, prenočišča in denarja,« mu je pojasnil podrejeni.

   »Ja, ker gre za tako rekoč privatno akcijo, ne bova mogla koristiti službenega denarja kar tako. Avto vzemi spodaj v garaži, ključ je noter. Vzemi zeleno nissan primero!«

   »Kaj to pomeni, da bom stroške pokrival iz lastnega žepa?«

   »Kaj več kot to ti ne morem dati! Znajdi se sam. Vedi, da bova oba napredovala, če bova uspešna in da bodo tvoji stroški v tem primeru zanemarljivi.«

   »Se strinjam, samo tega ne bom mogel početi v nedogled. Kdorkoli bi lahko posumil...«

   »Veš kaj, v avtomobilu je tudi kartica za plačevanje goriva. Mislim, da si toliko iznajdljiv, da ne potrebuješ posebne razlage, kaj vse lahko z njo počneš!«

   »Seveda vem, šef, vendar to ni ravno po pravilih,« je plašno izdavil Milan.

   »Pusti zdaj pravila, saj tudi morilec ne dela po pravilih. Dokler bo šlo vse po načrtih, ti bom ščitil hrbet. Zdaj pa se spravi v Brežice in mi najdi tega tipa, jasno!«

   Krško in Sevnico mu je zamolčal, saj je vedel, da bi Milan hotel pokriti teren tudi tam. Zaradi tega bi lahko vse skupaj spodletelo in padlo v vodo.

   »Jasno!« je rekel Milan.

   Strumno je odkorakal iz pisarne in ni niti pogledal tajnice, ki je sedela v naslednji pisarni in komaj čakala, da bi lahko s kom poklepetala.

 

   Jože je bil zgodaj popoldan že v Izlakah. Sprehajal se je po krajevnem pokopališču in iskal svojega znanca.

   »Alojz Maček, Alojz Maček,« si je mrmral v ustnico in begal od groba do groba.

   Z očmi je preletaval napise na nagrobnih kamnih in lesenih križih. Stari del pokopališča je preskočil in se ukvarjal z novejšim in bolj svežim vogalom.

   Njegovo iskanje se je precej zavleklo. Sploh si ni mogel misliti, da je tako težko najti grob samo po imenu in priimku umrlega. Mačkov je bilo kar precej in med njimi je tudi našel nekega Lojzeta, ki pa ni ustrezal zaradi napačne letnice smrti.

   Druga polovica oktobra je bila mrzla in meglena. Nekaj malega po peti uri se je že pričelo rahlo temniti. Jože se je odločil, da bo izkoristil prvi mrak.