Jože se je prebudil v toplih rjuhah ob vročem in golem Tanjinem telesu. Tudi ona se je prebudila, saj sta se močno objela in strastno poljubljala.

   »Boš danes tudi tako pozen?« ga je vprašala.

   »Saj tudi včeraj nisem bil. Saj sem bil že okoli polnoči doma.«

   »Veš kaj, take službe od sedmih zjutraj pa do polnoči ne bom dolgo prenašala.«

   »Tudi jaz ne, ampak imel sem nujne opravke, ki so zdaj dokončno za mano.«

   »Hvala bogu, če je res tako!«

   Počasi in z užitkom se je pretegnil. Bil je dodobra buden in ne bi mogel več poležavati v postelji. Vendar je počakal še tistih nekaj kratkih minut, da bo zazvonila budilka in napovedala nov delovni dan.

 

   Ko je Tanja odšla v službo, se je z njenim avtomobilom odpeljal proti Ljubljani. Ustavljal se je pri različnih bankah in pri vsaki najprej s kartico na bankomatu preveril, če je račun še veljaven.

   Počutil se je kot majhen, ničvreden tatič, pa čeprav je dvigoval svoj denar. Vedel je, da ga bo nekaj ostalo za vedno izgubljenega. Vendar ne bo šel v nič, dobili ga bodo njegovi dediči, kar jih je ostalo od stare žlahte. Denarja bo ostalo ravno prav malo, da se zaradi njega ne bodo pobili med seboj.

   Na vsaki banki je dvignil nekaj sto tisoč, tja do pol milijona. Več ni niti poskušal, saj bi moral večje količine denarja vnaprej najaviti.

   Tekom dneva je tako obdelal okoli pet bank na različnih koncih Ljubljanske kotline. V času kosila se je ustavil še na pošti, kjer je kupil večjo kuverto in jo poslal na Lojzetov naslov.

   Po kosilu v prijetni kmečki gostilni je nameraval prebrati časopise in se nato še pred Tanjo vrniti domov. Na bencinski črpalki je do vrha natočil gorivo.

 

   V strelskem obračunu v Fužinah padla ostrostrelec in policist. Jožetu je pogled obstal na velikem naslovu z mastnimi črkami.

   Potem je prebral podnaslov. Kriminalista sta prišla na sled morilcu, ki je več kot dva meseca ustrahoval ljubljansko podzemlje - Pod mostom čez Ljubljanico, ki mu priljubljeno pravijo harfa, je prišlo do strelskega obračuna - Morilec je bil ustreljen z njegovim lastnim orožjem, žal pa je življenje izgubil tudi kriminalist Milan Kajsner.

   Jože ni mogel verjeti svojim očem. Prebral je članek in hitro spoznal, koliko je ura. Lojze Kraner je zgodbo obrnil tako, da je Radulov najprej ustrelil Milana, potem pa je on uspel obvladati Radulova, mu odvzeti orožje in ga ubiti.

   »Saj to ni mogoče,« si je rekel Jože. »Zakaj je moral to storiti? Za pohvalo in priznanje? Za štiri milijone?«

   Grizel se je zaradi majhne napake, ko se je odločil, da bo denar pošiljal samo Kranerju. Če bi vsakemu obljubil svojo kuverto, bi bil Kajsner mogoče še živ...

   Ponovno je prebral članek. Nikjer ni bilo govora o četrtem udeležencu spopada. Očitno se je Lojze držal tega dela dogovora.

   Jože je žaloval za Milanom, čeprav ga ni niti poznal. Nikakor mu ni šla v glavo Lojzetova hladnokrvnost.

   Zdaj se je zavedal, da tudi bančnik ne bo preživel tega dne. Jože je na veliko dvigoval denar in bančnik je to gotovo sporočil naprej.

   V istem trenutku pa se je v Jožeta zaglodala še ena misel. Tega ne bo preživel nihče - tudi on sam ne!

 

   Novica o bančnikovem samomoru ni nikoli prišla v časopise. Bil je le še eden izmed mnogih samomorov, po katerih Slovenija prednjači v tem koncu sveta. Še eno mrtvo telo, ki je za vekomaj obviselo na vrvi. Še eno kratko in nepovezano poslovilno pismo.

   Lojze je poskrbel za to, da v tem primeru ne bo nobenih prič. Kako je uspel prisiliti mladega bankirja, da je napisal poslovilno pismo in se obesil, ni znano. Tega ni nikoli nihče ugotovil.

 

   Dnevi so hitro minevali in Jože je vsak dan šel v službo. Vsakič se je zapeljal daleč iz Slovenj Gradca in obral približno deset bank. V enem tednu je rešil svoje premoženje. Zdaj ga ni več zanimalo, kdaj bodo zaprli njegov račun.

   Med svojimi opravki je šel tudi do notarja, na upravno enoto in na sodišče. Sprožil je postopke za registracijo svojega podjetja. Čez nekaj dni bo že lahko pričel s poslovanjem in spravljanjem svojega denarja na varno.

   Nekaj milijonov je vložil na borzo. Na zavarovalnici se je odločil za dva različna sistema naložbenega varčevanja in življenjskega zavarovanja. Kapital je treba razpršiti.

   Dobro se je zavedal, da ga bo Lojze prej ali slej poiskal. Najbolj ga je mučila misel, kako se ga bo lotil. Bo izpadlo kot nesreča ali bo spet samomor?

   Očitno je Lojze najvišji plenilec v prehranjevalni verigi. Poskrbel bo zase in odstranil vse priče. Potem se bo spet skril v svoj velik oblazinjen fotelj in mirno počakal na zasluženo pokojnino.

   Jože je bil zadovoljen, da je bil ves čas zelo previden. Zaenkrat ima to prednost, da Lojze ne ve, v katerem koncu Slovenije naj ga išče.

   Če je bančnik res mrtev, ima najbrž tudi slabši pregled nad Jožetovim gibanjem, ki ga je prej z lahkoto spremljal skozi njegove dvige denarja.

 

   V vseh teh dneh se je Jože pravočasno vračal domov. Počakal je Tino, da je prišla iz šole in Tanjo, ki je prihitela iz službe. Popoldneve so preživeli v družinski idili. Šli so na sprehode in po nakupih. Pogovarjali so se o resnih temah in v naslednjem trenutku zbijali šale, da so se nasmejali do solz.

   Postali so prava družina. V dveh tednih so se Tanji razblinili vsi dvomi o Jožetovem čudnem obnašanju. Verjela je, da je imel za seboj res nekaj težkih opravkov.

   Razvajala sta se na vse mogoče načine in uživala življenje. Jože se je rad pohvalil, kako mu tečejo posli z novim podjetjem. Ni ji razlagal, da je odprl še druge bančne račune. Namenoma je šel v druge banke, da Tanja ne bi preveč stikala po računalniku. Tam je lahko varno položil svoj denar.

   Tanja bo mogoče kdaj opazila, da ima Jože več različnih kartic, vendar ne bo natančno vedela, kakšno je njegovo finančno stanje. Mislila bo, da mu podjetje res dobro stoji.

   Načrtovala sta prihodnost. Jože je predlagal, da bi poiskali nov dom.

   Kakšno lepo hišico na samem. Nekje ob robu gozda, ob katerem bi bilo jezero, ki bi bilo samo njihovo. Za hišo bi žuborel potoček.

   Naslajala sta se ob takih mislih, za katere sta glasno zatrjevala, da so neuresničljive. Jože pa je sam pri sebi vedel, da tudi to še pride na vrsto.

 

   Lojze je požel pričakovano hvalo in priznanje.

   Dobil je denarno nagrado, ki pa se ni mogla primerjati s tisto, ki jo je poslal Jože. Zamenjal je delovno mesto, kar je lahko smatral kot napredovanje, čeprav to ni bilo napredovanje v pravem pomenu besede.

   Bil je umik v manj izpostavljeno funkcijo, ki si jo je vedno želel. Prijetna pisarna, kjer lahko vsak dan v miru prelistaš časopise in pogledaš na internet.

   Kolebal je med dvema možnostma. Ubiti Jožeta in tako izločiti še zadnjo pričo, vendar pa s tem izgubiti štiri milijone na leto.

   Lojze ni vedel natančno, s kakšnim človekom ima opravka. Bo Jože še voljan plačevati, ko bo izvedel, da je Milan umrl, čeprav je bilo to mimo njihovega dogovora.

   To je eno od vprašanj, ki ga bo mogoče lahko rešil po telefonu. Najbolje bi bilo, da pokliče Jožeta in ugotovi, kako se odziva na to novico. Ali je razjarjen ali mu je vseeno.

   Problem je bil le v tem, da Jožeta ni imel kam poklicati. Ni vedel, kje živi in katera je številka njegovega mobilnega telefona.

   Nasprotno pa je Jože zagotovo vedel vse preveč o njem. Najbrž se je že razgledal in se poučil o vseh okoliščinah, v katerih živi. Ta pozicija mu ni bila najbolj všeč in počutil se je nelagodno.

   Počutil se je približno tako nebogljen, kot je bil v krempljih Radulova. Ta nemoč mu je šla na živce.

 

   Prišel je tudi dan, ko je banka dobila nalog, da zamrzne račun Jožeta Dimica, ki je bil uradno razglašen za mrtvega. Sredstva na računu so sedaj predmet zapuščinske razprave.

   Iz računalniških izpisov je bilo mogoče videti, da je nekdo v zadnjih dneh pospešeno izpraznil račun.

   »A ni to tisti, ki je umrl v Srbiji v neki eksploziji?« je vprašal eden na banki.

   Njegov sodelavec je radovedno pogledal mimo računalniškega monitorja. »Kaj pa imaš?«

   »Jože Dimic, nalog za zamrznitev sredstev na tekočem računu zaradi smrti.«

   »Prava reč, kaj pa jaz vem,« mu je odvrnil kolega.

   »Pridi pogledat, no!« je bil vsiljiv prvi.

   Skupaj sta se zagledala v nalog in v računalniški ekran.

   »To je ta, ki je umrl v Srbiji, saj so se prejšnji mesec vsi časopisi razpisali o tem. Spomnim se imena in priimka.«

   »No, pa si lahko fotokopiraš ta nalog in si ga daš v okvir za spomin. Potem ga boš pa lahko kazal svojim vnukom in povedal, da si zaprl račun nekega umrlega človeka.«

   »Mater, si pameten. Potem mi pa povej, kdo je v dveh tednih dvignil z računa skoraj petdeset milijonov, če je možakar umrl prejšnji mesec?«

 

   »Saj sem vedel, točno sem vedel,« je zmagoslavno govoril mafijski šef, ko je korakal gor in dol po sobani. »Ta Radulov mi je bil že ves čas sumljiv! In kako je prisegal na ženo in otroke!«

   Vlekel je iz debele cigare in dim se je kot pri starinskih lokomotivah vil za njim. Njegove težke korake je dušila debela iranska preproga.

   »Ta prasec je očitno nameraval likvidirati še koga, saj je imel puško s seboj.«

   Ostali so nemo opazovali njegov monolog. Zdel se jim je kot čudovita gledališka predstava, v kateri se na koncu vse postavi na svoje mesto.

   »Šefe, a se ti ne zdi malo sumljivo, da ga je ubil prav Kraner?« je vprašal eden izmed njih.

   »Kraner je naš dolgoletni informator in z Radulovom sta si bila precej na ostro,« je dodal drugi.

   »Popolnoma prav imaš,« je potrdil šef. »Če bi bila akcija načrtovana, bi bilo tam vsaj dvajste kriminalistov in policajev!«

   »Za trenutek sem pomislil, da je tudi Kraner vpleten v umore. Saj veš, konec koncev je še vedno policaj. Z lahkoto in veseljem bi počil še kakšnega od nas,« je rekel spet oni prvi.

   Cigarar je obstal in se zagledal skozo okno, s čimer je ostalim kazal hrbet.

   »Ta Kraner ti je pravi lisjak. To si dobro povedal, Aco! Vse skupaj je zelo sumljivo in bolj ko razmišljam, bolj se mi zdi, da se ga bo treba počasi odkrižati. Kaj nam sedaj lahko sploh še nudi? Radulov je mrtev; to je torej rešeno! Kakšnih drugih informacij si od njega ne moremo več obetati, ker je bil premeščen na oddelek za praskanje po riti in gledanje skozi okno!«

   Vsi so bili enakih misli in so komaj čakali, da jih bo šef spregovoril na glas. Zrak je bil poln dima, ki se je na debelo prilepil pod strop.

   »Kaj pa Radulovova družina?« je vprašal nekdo.

   »Ah ne, saj nismo živali. Pustili jih bomo, čeprav je Radulov z njimi garantiral svojo nedolžnost. Ne, ne, pusti jih pri miru.«

   »Potem uredimo samo Kranerja?«

   »Tudi z njim bomo še malo počakali. Saj se ne mudi...zdaj je sam in nemočen.«