Jože se je zbudil v lepo petkovo jutro okoli osmih dopoldan. Dvignil je glavo in pogledal okrog sebe, kakor da ne bi bil prepričan, da je vse v redu. Predmeti in pohištvo, ki ga je najprej opazil skozi napol priprte in krmežljave oči, so se mu zdeli kot tuji.

   Na tleh poleg postelje je našel svoj zavoj in ga nežno pobožal - vedel je, da ga čaka prijeten dan ob čiščenju in negovanju nove puške. Hitro se je uredil in oblekel, zatem pa se je spravil k svojemu obredu.

   Iz zavoja je povlekel lepotico, puško nad puškami, najboljše orožje našega veka in verjetno eno najboljših vseh časov. To je bila vojaška ostrostrelska puška SVD-Dragunov, kalibra 7.62 mm, s 4-kratnim povečevalnim daljnogledom. Razen kovinskih delov je bila izdelana iz polikarbonatov in ne iz lesa, kakor starejše serije. Pravi ponos ruske vojaške industrije, najljubši model za kopiranje širom po svetu.

   V kompletu je imela štiri nabojnike po 10 nabojev; naboje tako razširjenega kalibra si lahko pobiral kar po tleh. Rusi so že vedeli, da morajo narediti snajperko takega kalibra.

   Moja dragunovka! Jožetu so se iskrile oči in srce mu je prepevalo.

   Na koncu cevi bi lahko pritrdil bajonet, ki pa ga pri svoji nalogi ne bo potreboval. Brez njega je bila puška dolga 122 cm in je tehtala 4,3 kilograme. Kroglo izstreli s hitrostjo 830 metrov na sekundo in z njo je mogoče zanesljivo streljati še na kilometer dvesto ali tristo metrov. V leči daljnogleda ima vrisan merilnik v obliki potlačene črke T in polkrožno skalo za določanje oddaljenosti cilja. Noro dobra puškica. Rusi so res vse dobro in natančno premislili.

   Jože jo je očistil in naoljil, po kakšni dobri uri pa jo je spet zaprl v platneno torbo. A ni zdržal dolgo. Nemirno in brez pravega dela se je prestopal po sobi, čez nekaj minut pa jo je spet vzel iz torbe in jo stisnil v borbeni prijem. S cevjo je pomeril skozi balkonsko okno in skozi daljnogled opazoval dogajanje daleč spodaj na ljubljanskih ulicah. Polkrožna skala v notranjosti daljnogleda je bila preračunana na 1,7 m visokega človeka. Ko je človeka ujel med dve prekinjeni črti, je z lahkoto razbral, koliko je oddaljen.

   Bam, si je mislil Jože, in te ni več. Nedolžni sprehajalec se sploh ni zavedal, kako blizu smrti je pravkar bil.

   Po večurnem obrednem čiščenju, namišljenem streljanju in občudovanju tega prelepega orožja, se je Jože odpravil na sprehod po Ljubljani, da bi se domislil najboljšega načina, kako takšno zverino prenašati po mestu in deželi, ne da bi se komur koli zazdel sumljiv.

   Moral bi vzbujati vtis kakšnega kitarista ali pa ribiča...igralca za golf...tapetnika... Lahko bi bil lovec. To bi bilo že skoraj malo preveč nesramno, tako vsem na očeh. Vsi bi ga videli in vedeli, da nosi puško in vsem bi se to zdelo normalno. Kot lovec bi potreboval svojo lovsko družino, orožni list in uniformo, če ga bi kdo preverjal. Kdo in kolikokrat preverja lovce, tega ni vedel. Če bi se preveč izpostavljal, bi bil lahko sumljiv kakšnemu od pravih lovcev.

   Ali pa tako neumno in enostavno kot v tistem filmu. Kitarist s trdim črnim kovčkom, v njem pa za dve vojašnici orožja.

   Ko je tako brezciljno pohajkoval, so mu skozi glavo švigale tudi misli iz preteklosti. Hoja mu je dobro dela. Gibanje je pognalo kri po telesu in možganih, zato je lažje razmišljal.    Enakomeren ritem njegovih korakov ga je pomirjal in zazibal v splet misli. Njegovi koraki so se spremenili v dva kazalca na veliki cerkveni uri, ki je polglasno tiktakala.

   Spominjal se je žalostne in boleče zgodbe, kako je ostal sam. Kar naenkrat se je znašel brez družine in brez službe. Bil je nekoč srečen mož in oče, z urejenim, mirnim življenjem in lepo službo.

   Bil je vojaški ostrostrelec.

 

   Njegova služba je bilo eno samo veselje in zadovoljstvo. Iz dneva v dan se je uril in uril, da je z lahkoto zadel tarčo tudi po desetkrat zaporedoma in to na razdaljo pol kilometra! Poleg urjenja se je neprestano izobraževal ter spoznaval nova orožja in tehnike streljanja. Poznal je načine, kako se mora ostrostrelec skriti in ostati neviden za nasprotnika.

   Ostrostrelec mora vedno ostali neviden za nasprotnika. Biti mora neskončno potrpežljiv in vzdržljiv. Delo ostrostrelca zahteva celega človeka in neoskrunjeno psiho.

   Urjenje je zahtevalo dobro fizično in psihično pripravljenost. In veliko trdega treninga. Veliko je dal na svoje telo in njegove zmogljivosti. Imel je sloko postavo triintridesetletnika in nikoli je ni zanemaril. Zjutraj se je še pred službo odpravil na deset kilometrov teka, popoldan pa je vsak dan eno uro telovadil v fitnessu. Ob koncu tedna je z družino zahajal v hribe. Čeprav je bil poklicni vojak, v svojem življenju ni nikdar ubil človeka.

   Imel je ženo svojih let in desetletnega sina. Njegova žena je bila prava lepotica. Spoznal jo je še med študijem, ko je bil na strojni fakulteti in še sanjaril, da bo pilot. Ona je študirala slavistiko in se je znala lepo izražati. Govorila je knjižno slovenščino kot učiteljica in zaljubljena je bila v otroke. Trdno je bila odločena, da bo nekoč pisala pravljice.

   Njuna zveza je ostala trdna tudi po zaključku šolanja. Sina sta dobila prej kot v devetih mesecih po uradni sklenitvi zakonske zveze. Hitro je rasel in kmalu se je razvil v postavnega desetletnika, ki se je s prijatelji po cele dneve preganjal po mestnih ulicah in okoliških gmajnah. Z lepimi dohodki so si v okolici Postojne postavili prijetno hiško, kjer so živeli kot v raju na samotnem otoku.

   Žena in sin sta mu bila edino pravo veselje. Oba sta preminila skoraj natančno pred enim letom. Bila sta nedolžni žrtvi napada, ker sta se po naključju znašla v neposredni bližini avtomobila znanega podjetnika, ki so mu pod sprednji levi blatnik nastavili bombo. Kaj več ni potrebno vedeti...

   Jože si ni kmalu opomogel. Pustil je službo, prodal hišo in odšel v Ljubljano, kjer se je izgubil v množici. Večinoma je bil zaprt med štirimi stenami. Po cele dneve je nemočno ležal v postelji in topo buljil v strop. Bil je popolnoma brez vsake moči in volje. Le za nekaj ur dnevno se je dvignil s postelje in brez posebnega cilja postopal po stanovanju. Redko je odšel v mesto, še na balkon se mu ni ljubilo. Zunanji svet ga je dušil, do njega pa je čutil tudi neizmerno sovraštvo. Imel je občutek, da se je vse obrnilo proti njemu.

   Redno si je ogledoval stare slike in družinske videokasete. Najprej so ga spomini še bolj razžalostili, kasneje pa je ugotovil, da je tudi to ena od poti k okrevanju. Našel je tisto moč, da je lahko razmišljal o družini in gledal lepe družinske slike, ne da bi ga zagrabil obup in krčevit jok. Spominjal se je lepih in srečnih trenutkov, ki so jih preživeli skupaj in preklinjal tiste, ki so mu vse to vzeli.

   Zdaj je bil on na potezi, da si odreže svoj delež. Po treh mesecih duševnega okrevanja se je spravil na delo. Žalost je zlagoma nadomestilo drugo, močnejše čustvo. Nastopila je jeza, ki se je prepletala s sovraštvom in željo po maščevanju.

   Prelistaval je časopise, prebiral knjige, proučeval srbsko, črnogorsko in albansko mafijo. V nadaljnjih treh mesecih je opravil enoletno delo treh dobro plačanih analitikov.

   Razčistil je okoliščine umora tistega podjetnika in se dokopal do podatkov, kdo in zakaj je umor naročil, kdo je bil dobavitelj razstreliva, izdelovalec bombe in izvajalci na terenu. Zasledoval je najbolj temačne ljudi naše dežele in ugotavljal njihove navade. Zapisoval si je naslove njihovih bivališč in jih poimenoval s svojimi kodnimi imeni.

   Novinarji so tem ljudem rekli mafija, za kriminaliste so bili organizirana kriminalna združba.

   Za Jožeta pa so bili samo navadni morilci, ki jim nihče nič ne more. V njem je tlelo le eno - maščevanje!

   Nadaljnje tri mesece je izdeloval načrt, kako se jih bo lotil. Njegov spisek mafijskih članov je prerasel v srednje velik zvezek. Bili so raztepeni po celi Sloveniji, nekaj malega pa tudi v tujini. Tisto, česar ni storilo sodišče, je Jože odločil sam. Osumljencem je vsem po vrsti dosodil smrtno kazen - brez možnosti pomilostitve.

   V zvezku je imel napisane osebne podatke teh ljudi. Kje živijo in kako se med seboj imenujejo. Ugotovil je, s kakšnimi avtomobili se prevažajo. Izvedel je, če so poročeni in kam zahajajo njihovi otroci.

   Vse informacije je skrbno zabeležil. V drugem delu zvezka je napisal in narisal povezave med njimi. Določil je šefa in njegove podanike. Počasi je izoblikoval posamezne skupine, ki so delovale samostojno, vendar pa pod okriljem enega samega botra.

   Na koncu zvezka je pripravil spisek ljudi, ki jim je izrekel sodbo. V vrstnem redu jih je imel nanizane v ozkem stolpcu, kjer so potrpežljivo čakali, da jih doseže pravica iz teme.

   Zvezek je bil na gosto popisan z rahlo nagnjeno čvrsto pisavo. Postal je temna knjiga - knjiga smrti.

   Orožje je kupil na ozemlju nekdanjih jugoslovanskih republik, kjer ga je bilo zaradi nedavne vojne še kar precej in bilo je poceni. Preko starih vojaških poznanstev še iz nedavne skupne države, je uspel navezati stik s hrvaškim preprodajalcem orožja.

   Poleg puške je kupil tudi pištolo z dušilcem in dobro zalogo streliva. Spoznal se je na orožje in lahko je plačal z gotovino.

   Kar se denarja tiče, ga zavarovalnica ni pustila na cedilu in tudi hišo je dobro prodal. Denar sploh ni bil problem. Večino je imel kar na banki, nekaj pa mu je že služba nalagala v obveznice in pokojninski sklad.

   Kljub temu, da denar ne more poplačati duševne stiske zaradi izgube družine, pa mu je omogočil lagodno življenje brez obvezne službe.

   Zadnje tri mesece je izdeloval samo še podrobnosti, ki jih je kot koščke mozaika vstavljal v večje ogrodje. Reševal je drobne probleme kot na primer danes, ko je korakal po ljubljanskih ulicah in se ni mogel domisliti, kako bi s puško neopažen opletal  po Sloveniji...

 

   Pozno popoldan se je vrnil v najeto stanovanje. Kar na hodniku je naredil sto sklec, potem pa v kuhinji stoje pojedel dva kupljena sendviča. Opravil je dva ali tri telefonske klice, potem pa legel za dve uri k počitku.

   Noč bo še dolga.

   Imel je najbolj čudne sanje, kar si jih je lahko predstavljal.

 

   S športnim rdečim kabrioletom se je peljal po ozki gorski cesti navzdol. Ugotovil je, da je to cestni odsek v Goriških Brdih, na katerem je nekoč imel lažjo prometno nesrečo.

   Ko se je tako spuščal v dolino, je kot v počasnem posnetku opazil, da mu gredo nasproti štiri osebe. Cesta je zavijala rahlo levo, ob straneh pa so mimo švigala drevesa.

   Upočasnil je hitrost in napeto opazoval. Dobro je videl, da so osebe na konjih in da počasi jahajo navkreber. Bili so oblečeni kakor menihi, na sebi pa so imeli črne kute. Glave so imeli prekrite s kapucami.

   Naenkrat ga je prešinilo - to so štirje apokaliptični jezdeci: kuga, vojska, lakota in...SMRT!   

   Pograbil je svojo dragunovko in jo naslonil na vrh vetrobranskega stekla. Rahlo se je privzdignil s sedeža in večkrat zaporedoma kar med vožnjo ustrelil. Napadel je Smrt.  

   Zagotovo je ustrelil najmanj trikrat. Nenadoma so ga jezdeci v trenutku obkolili, Smrt pa je sedela na desnem sedežu poleg njega. Začutil je njen hladni dih.

   Počasi se je obrnila k njemu in mu požugala s koščenim prstom. Gledala sta si iz oči v oči, ko mu je dejala: »Hej, Smrti ne moreš ubiti!«

 

   Tako se je prestrašil, da se je prebudil. Srce mu je noro tolklo in sam sebi se je zdel zelo, zelo neumen, da je izzival smrt. Odločil se je, da bo svojo napako popravil in spet zadremal.

 

   Spet se je peljal s športnim kabrioletom po ozki cesti navzdol in že od daleč opazil tiste štiri apokaliptične jezdece, ki so mu prihajali nasproti. Trdno se je oklepal volana in se brigal zase. Med vožnjo si je ogledoval okolico in si rahlo požvižgaval.

   Sam sebi je prigovarjal, da je bil prej res neumen, ker je streljal na Smrt. Tokrat bo peljal mimo, kot da se ni nič zgodilo.

   Ko se je srečal z jezdeci, se je Smrt prav počasi obrnila k njemu in njene rdeče žareče oči so se zapičile v njegove.

   V rahlo lebdečem avtomobilu je opazoval sebe in Smrt skozi lečo filmske kamere, ki je počasi krožila okrog prizorišča.

   »Hej, sanj ne moreš spreminjati ZA NAZAJ!« je s hripavim glasom rekla Smrt.

   »Ti si streljal name in tega ti ne bom nikoli pozabila!«

 

   Jože se je tako sunkovito prebudil, da ga je kar vrglo s kavča. Pogledal je na uro, bila je sedem. Dremal je komaj slabo uro. Sonce še ni zahajalo, bilo pa je čutiti njegovo večerno šibkost. Pristavil je vodo na štedilnik in si skuhal kavo.

   Pri vratih je pozvonilo.

   Zdrznil se je. Nikogar ni pričakoval, prav res ne, razen - smrti, ha, ha, ha... Skozi luknjico na vratih je videl mladeniča dvajsetih let, ki se je nemirno prestopal in topo buljil v vrata.

   »Prosim?« je vprašal, ko je na stežaj odprl vrata.

   »Dober večer. A lahko stopim naprej, če imate mogoče minutko časa?« je prijazno rekel mladec.

   »Ja, zakaj pa,« je bil radoveden Jože.

   »A je mogoče vaša žena doma? Predstavljam podjetje, ki se ukvarja...«

   »Samo moment, dečko,« ga je prekinil Jože, ki se mu je tisti stavek z ženo ostro zapičil v možgane. Sedaj prav res ni imel časa, da bi se ukvarjal še z akviziterjem in mu razlagal, zakaj ima ostrostrelsko puško na mizi v dnevni sobi.

   »Me prav nič ne zanima, veš!« mu je odvrnil.

   A fantina se ni dal kar tako odgnati. Odložil je kovček na tla in ga odprl. V njem so se svetlikali prospekti s kozmetiko, nekaj stekleničk šampona in plastične posodice s kremami. Jože mu je hotel prav nesramno kar pred nosom zapreti vrata, ko mu je v glavo šinila strašna ideja.

   »O.K., stopi naprej! Na štedilniku mi vre.«

   Kako neumno, da se tega ni spomnil že prej! Saj sploh ni finta v tem, da bi skrival puško, sebe mora skriti. Kot akviziter se bo lahko neovirano potikal po cestah in stolpnicah.

   Kdor koli ga bo ogovoril - uradna ali neuradna oseba - ga bo odgnal isti trenutek, ko mu bo ponudil kozmetiko za njegovo ženo.

   Jože se je precej pozanimal o podjetju, ki prodaja kozmetične izdelke, o njihovih izdelkih in načinu prodaje. Prodajalcev je bilo malo in delali so po celi Sloveniji. Kupil je celo kolekcijo dnevnih in nočnih krem, čistilnega mleka, šampon za lase in tako dalje in tako naprej in fanté je bil tako prijazen, da se je kar topil.

   Plačal je z gotovino in vzel naročilnico. Seveda bo kot akviziter potreboval tudi naročilnice.   

   »Mogoče bom še kaj prodal, ha, ha,« se je Jože zasmejal sam pri sebi. Po tako dobro opravljeni kupčiji je dečka spustil iz stanovanja in ga poslal dalje. Vse sta opravila kar na hodniku.

   Sedel je za računalnik in z užitkom srebal kavico. Poleg monitorja je odložil naročilnico in začel z oblikovanjem podobne. Še največ težav je imel z logotipom. Tudi ime podjetja si je izmislil. Cream International d.o.o. je napisal v zgornji levi kot.

   Sebe je proglasil za uradnega zastopnika in si izdelal nekaj vizitk. Kar videl se je kot poslovneža s kovčkom. Hkrati je razmišljal, kako bo moral biti čimbolj vsiljiv, če ga bo kdo kaj vprašal.

   Iz tiskalnika so prišle še kar spodobne naročilnice. Vizitke je stiskal na tanek bel karton in jih potem z olfa nožem razrezal na posamezne kose. Vmes je poslušal televizijska poročila.

   S tem je rešil svoje dnevne težave. A ponoči kot akviziter ne bo mogel kolovratiti po mestu.

   Pa še danes mora na svojo prvo nalogo. Noč se je že pripravila, da ugasne luč.

   Preoblekel se je v dolge hlače in majico s kratkimi rokavi. V manjšo torbo je naložil še platneno ruto, plastične rokavice, ki jih je vzel na bencinski črpalki, in dve zeleni platneni vrečki za šolske copate. Taki vrečki, ki imata na vrhu vrvico za zavezovanje.

   Vzel je še najvažnejše - puško. Zanašal se je na temo in začetniško srečo.

   Puško je spravil v usnjen etui za električno kitaro in odšel v dvigalo.

   Nocoj bo pač tvegal...