Variacije na temo bi lahko rekli sestankom, ki jih je imel vrh mafijske organizacije. V podrobnostih se je njihov način komuniciranja razlikoval od policijskega, namen in sporočilo pa sta bila popolnoma enaka.

   Šef ljubljanskega podzemlja je tulil. Pošiljal je svoje ljudi tja, od koder so prišli ob rojstvu. Govoril jim je, da spolno občuje z njihovimi materami, kruhom in soncem. Kako je kričal in preklinjal, si morate predstavljati kar sami. Podroben opis njegovega izbruha daleč presega okus in sporočilo te zgodbe.

   Podzemlje je imelo kar nekaj dobrih idej. Ideje so bile poleg dobrih zvez zelo važne.

   Zaradi kanalov na policiji so vedeli vse, kar so vedeli kriminalisti. Tako so izvedeli, da ostrostrelec uporablja vojaško puško Dragunov. Tako so tudi izvedeli, da ostrostrelec ne dela po naročilu druge mafije, ampak je to neki osamljeni jezdec, ki jim je napovedal vojno.

   Določili so ekipe, ki bo izvedela, kdo je v zadnjem času kupil puško Dragunov. Dvojice so se odpeljale na Hrvaško, v Bosno, Srbijo in Črno Goro. Tam so se povezovale s svojimi ljudmi in izpraševale preprodajalce orožja. Zbirale so podatke o prodajalcu in kupcu tega strašnega orožja, s katerim jim sedaj tale manijak maha pred nosom.

   Določili so ljudi za bodyguarde. Vsak od mafijskih šefov je imel dvoje ljudi za varstvo. Ta dva sta ga ves čas spremljala in budno opazovala okolico. Imela sta nalogo, da šefa varujeta s svojim telesom in v primeru napada takoj reagirata in najdeta napadalca.

   Pospravili so kar nekaj sumljivcev v svojih vrstah. Sicer zaman, ampak ukrepati je bilo treba takoj. To so bili tisti člani organizacije, ki so jim šli v nos. Bodisi zaradi obnašanja bodisi zaradi kulture. Bili so osovraženi že prej in potencialno tudi najbolj nevarni za organizacijo.

   Razpredli so mrežo ovaduhov po celi Evropi. V vseh večjih državah so kontaktirali s svojimi ljudmi, znanci in sorodniki. Bili so na tekočem, kaj o tem pišejo tuji časopisi. Poskušali so dobiti podatke tujih policij in obveščevalnih služb. Povsod so imeli svoje informatorje, ki so jim bili dolžni kakšno uslugo ali dve.

   Zavedali pa so se tudi rahle prednosti, ki jo imajo pred policijo. Ni se jim treba ravnati po črki zakona. Tega človeka bodo našli na svoj način.

 

   Zoran in Jovo sta imela vražjo srečo. Po nekaj neuspešnih dneh križarjenja po Dalmaciji, sta se prebila v Knin. Tam sta po nekaj telefonskih klicih dobila pravega človeka in se z njim dogovorila za sestanek.

   Z velikim avtomobilom sta se pripeljala do hotela in stopila v avlo. V oblazinjenem fotelju ju je že čakal Ante. Ta je bil eden od mnogih hrvaških preprodajalcev z orožjem. V nedavni vojni si je kar precej opomogel s kupčijami in tihotapljenjem blaga.

   Naročili so kavo in travarico. Tiho so se pomenkovali v mračnem separéju.

   Ante jima je povedal, da je imel kupca za ostrostrelsko puško Dragunov. Tip je prišel iz Slovenije in je bil zelo čuden. Ante je ostalo orožje prodal znanim in preverjenim kupcem. Tega tipa pa ni poznal.

   Zoran in Jovo sta se spogledala. Od njega sta hotela izvedeti, kako ga je ta tip našel Ante se je izmotaval in po ovinkih razložil, da je do njega prišel preko preverjenega človeka. Preko starega znanca, ki je bil oficir v stari JNA. Človek je jamčil za tega tipa, da je O.K. in Ante mu je verjel.

   Zoran je zgrabil Anteta za ovratnik in ga potegnil k sebi.

   »Pa ti veš, kaj se dogaja pri nas?« je sikal skozi zobe. »Govori, kakšen je ta tip!«

   Ante je požrl slino in povedal vse, kar si je zapomnil o Jožetu.

   »Star je malo čez trideset let. Ima kratko frizuro in svetle lase. Tipičen slovenski okrogel obraz z rahlo privzdignjenimi obrvmi. Majhne in ozke ustnice. Je visok in atletski, po mojem mnenju je žilav.«

   »A si sploh kaj mislil, ko si prodal puško takemu človeku?« je renčal Zoran. »Kaj pa, če je bil agent, specialec ali pa morilec naših ljudi!«

   »Ponujal mi je 2000...,« se je izgovarjal Ante, »...eurov,« in si z roko brisal usta.

   »Dobro, dobro, pomiri se,« mu je prigovarjal Zoran. »Kakšen avto je imel?«

   »Rdečo mazdo 323F z ljubljansko registracijo. Bil je športno oblečen. In imam njegovo sliko.«

   Separe in kavč sta se pričela zibati v prijetnem ritmu dunajskih valčkov. Avla in hotel sta globoko donela in krepila zvoke violin. Sonce je posijalo skozi stranska okna na Zoranov obraz, ki je sijal še močneje.

   »Pa kaj tega takoj ne poveš, stari,« je udaril Anteja po rami. »Gremo.«

   Ante je bil naiven in požrešen, ni pa bil neumen. Svojo hišo je imel varovano z alarmom in kamerami. Slike ljudi, ki jih ni poznal, si je shranil za vsak slučaj. Za točno tak slučaj.

   Skupaj so se odpeljali na podeželje nedaleč od centra Knina. Ante je stekel v hišo in iskal po albumih. »Tu je!« je zmagoslavno vzkliknil.

   Zoran je vzel fotografijo v roke in si ogledoval obraz tipa, ki je dreznil v njihovo gnezdo. Tak poštenjakar na pogled. »Kdo je ta tip,« se je spraševal sam pri sebi.

   »Rekel je, da je Janez,« je povedal Ante, ki je očitno prebral Zoranove misli.

   »Jasno, da je Janez, vsi Slovenci so Janezi,« se mu je posmehnil Zoran. Ante je bil vesel, da je lahko pomagal.

   Na fotografiji je pisalo: CAM1 22-08-2003 02:17PM. »Imaš še kaj,« je vprašal Zoran.

   »Ne, ta je bila najboljša,« je povedal Ante.

   »Dobro. Stopi z nama do avtomobila, ti bom nekaj dal.«

   Skupaj so odšli iz hiše in okrog velike fige do Zoranovega avtomobila. Tu jih ni videla nobena kamera. Cesta daleč zadaj je bila prazna, z druge strani jih je varoval manjši hrib.   

   Zoran je sedel v jeep in odprl predal armaturne plošče. Vzel je bankovec za 500 eurov in ga dal Anteku. Zdaj je ves poklapan in ponižen vzel denar in rekel: »Hvala. Se še vidimo.«

   Ko se je obrnil, je Jovo izpod suknjiča vzel pištolo z dušilcem. Z levo roko je prijel Anteka za lase in ga ustrelil v tilnik. Nato je zataknil pištolo za pas in spustil lase, da je truplo padlo po tleh.

   »To ti je za Daneta,« je rekel Jovo Adžić, ko je pobiral bankovec s tal. Dane Adžić je bil njegov brat, ki pa je vam mogoče bolj poznan po vzdevku Top.

 

   Ostale ekipe so kmalu izvedele, da se Zoran in Jovo vračata s sliko morilca. Prekinili so svoje akcije v Bosni, Srbiji in Črni Gori ter se postopoma vračali v Ljubljano. Zbirali so se kot krokarji nad poginulo srno. Vsi so hoteli videti tega frajerja in izvedeti kdo je.

   Mrzlično so začeli iskati rdečo mazdo.

 

   Kriminalist Milan je sedel za računalnikom in brskal po starih evidencah. Povezoval je žrtve in prebiral dosjeje, ki jih je policija imela o njih. Vseskozi ga je na tem primeru nekaj motilo. Vse skupaj mu je bilo preveč čudno.

   Že po treh umorih je ugotovil, da so vse tri žrtve povezane z umorom podjetnika Virka. Tudi z ostalimi žrtvami je bilo tako. Bile so domnevno povezane, saj pravih dokazov ni bilo. Primer Virk pa je imel še eno dodatno nevšečnost. Zaradi njega sta življenje izgubila ženska in otrok.

   Milan je bil takrat na ogledu kraja kaznivega dejanja. Vse je bilo popolnoma razdejano v krogu tridesetih metrov. Gasilci so pogasili manjše požare, ki so se vneli zaradi eksplozije. Iz vozila so povlekli izmaličeno truplo Dušana Virka. Milan je podrobnosti zapisoval v beležnico.

   Ostali preiskovalci so zbirali dokaze in najrazličnejše drobne predmete spravljali v plastične vrečke. Eden od njih je fotografiral. Eden je popisoval ostale avtomobile, ki so bili poškodovani v eksploziji. Dokler ni začel bruhati.

   Milan se je spominjal žalostnega pogleda na dva mrtva nedolžna obraza, ki sta se očitno po naključju našla v nepravem času na nepravem mestu.

   Preiskava je tekla dvakrat intenzivneje kot običajno, a primera niso nikoli do konca razvozlali. Imeli so nekaj motivov in indicev, a premalo dokazov.

   Milan je vtipkal nekaj besed v računalnik. Pred njim so se prikazali podatki.

   »Jože Dimic, letnik 1970...Ljubljana...,« je polglasno bral Milan. Bil je prepričan, da ima ključ do uganke.

   To je bil njihov morilec.

   Soba je dišala po napredovanju.

 

   Jože je korakal proti policistoma z brezskrbnim izrazom na obrazu. Korakal je proti njima z veseljem človeka, ki je bil sam na planetu, dokler ga nista iz vesolja prišla obiskat dva najboljša prijatelja. Policista sta ga uzrla in se obrnila proti njemu. Parkirišče se je spremenilo v puščavo, sredi katere so bili samo še oni trije.

   »Dober dan, ste vi lastnik tega avtomobila?« je v eni sapi vprašal starejši policist.

   Jože je krepko stisnil pest in premišljeval, kaj naj odgovori. Najbrž bo moral povedati, da je to res on, sicer jima bo težko razložil, zakaj je s tako vnemo korakal proti njima.

   Premišljeval je, da bi odgovoril: »Na žalost ne, gospod policist, samo nekaj sem vas hotel vprašati...«

   Parkirišče se je iz puščave začelo spreminjati v dolg in ozek hodnik. Stavbe okrog so pričele rasti in se stiskati druga k drugi. Hodnik je bil vedno bolj dolg in vedno bolj vlažen. Jože je mislil, da ne bo nikoli prišel do konca. Policista sta se zdela hkrati tako blizu in tako zelo daleč. Njuni kapi sta jima vedno bolj lezli na oči, skozi katere sta ga merila po dolgem in počez. Zdaj se mu je zdelo, da se je hodnik pričel krčiti in da je vedno bližje policistoma, a on je hodil v prazno po tekočem traku.

   V delčku sekunde se je zbral in rekel:

   »Ja, to je moj avto.« Potem pa vprašal s predrznostjo tistega, ki sosedu ponoči krade hruške: »A je kaj narobe?«

   »Gospod, v avto vam je bilo vlomljeno. Storilec je očitno vlomil v več vozil. Ko sva pregledovala parkirišče, sva ugotovila, da je tudi na vašem avto razbito steklo.«

   Drugi policist je že nekaj pisal v beležko, potem pa ga je vprašal po dokumentih. Jože mu je kot v transu izročil osebno izkaznico. Policist je spet pisal.

   Potem ga je vprašal: »Gospod, kaj pa vam je bilo ukradeno?«

   Jože se je šele takrat zavedel, da se ne obnaša najbolj situaciji primerno, zato je pričel igrati razočaranca, ki so mu oplenili avto. Razgledoval se je po prazni kabini in premišljeval, kaj so mu sploh ukradli. Kolikor je vedel, ni nikoli ničesar puščal v sedežih.

   »A lahko pregledam avto?« je vprašal policista.

   »Ja, brez problema, za sledi sva že pogledala.«

   Jože je stikal po armaturni plošči in tipal pod sedeži.

   Takrat mu je srce eksplodiralo v jezi in žalosti hkrati. Elektrika ga je stresala po celem telesu in možgani so se mu sesuvali. Tema mu je legla pred obraz, čeprav je bil še dan. Ukradli so mu aktovko.

   »Ukradli so mi aktovko,« je rekel, ko se je čez nekaj trenutkov spet zbral.

   »Kakšna pa je bila?« je bil radoveden policist.

   »Črna, usnjena, A4 formata.«

   »Kaj pa je bilo v njej?«

   Jože je našteval: »Prenosni računalnik, polnilec, nekaj kablov in nekaj praznih papirjev.«

   Policist je hotel vedeti vse: znamko in tip računalnika, serijsko številko, starost in njegovo vrednost. Jože je lagal kot še nikoli v življenju. Policistu je postregel s takimi podatki, da računalnika ne bodo nikoli našli.

   Ker tak računalnik sploh nikoli ni obstajal. V aktovki je imel samo tiste kreme in pudre ter nekaj doma narejenih naročilnic. In prenosni telefon. In tisti svoj ZVEZEK.

   Jože je slišal, kako se zabijajo žeblji v njegovo krsto.

 

   Gojko je bil nepomemben narkoman, ki je vsak dan moral nakrasti toliko, kot si je lahko vbrizgal v žilo. Vlamljal je v avtomobile in kradel po pisarnah. Vsak dan ista zgodba, enaki izgovori in ponavljanje že znanih dejanj.

   Droga, ki jo je na začetku poskusil iz radovednosti, ga je oklenila v težke okove, iz katerih se ni mogel več sam iztrgati.

   Sam pri sebi se je tolažil, da lahko kadarkoli preneha, samo če bi to hotel. To je razlagal tudi drugim, pri tem pa je točno vedel, da laže. Ljudje imajo še z navadnimi cigaretami težave, kaj šele s heroinom, ki te zagrabi stokrat močneje.

   Najprej je jemal drogo samo ob vikendih - zaradi zabave. Kasneje so se ti vikendi razširili tudi na dneve med tednom. Izgovori so bili vsakič zelo podobni tistim, ki jih uporabljajo alkoholiki. Rojstni dnevi, žurke, uspehi in neuspehi so se vrstili že iz dneva v dan.

   Vdihovanje hlapov na foliji zavretega heroina pa kmalu ni več zadovoljilo njegovih potreb. Preveč dobre robe je šlo v nič in učinek ni bil najboljši. Tako je poskusil tudi z vbrizgavanjem neposredno v žilo.

   Zdaj je bil spet na konju. Porabil je manjše količine za precej večji užitek. Počutil se je bolje in lahkotno. Tisti, ki so mu spočetka dali nekaj droge zastonj, so sedaj od njega terjali plačilo. Nič hudega, doma je imel nekaj prihrankov.

   Ko so prihranki skopneli, je prodal glasbeni stolp, nekaj zlatnine in očetov televizor. Nekajkrat je staršema iz denarnice ukradel gotovino. Skupaj so si zatiskali oči, kaj se zares dogaja.

   Nekajkrat sta ga starša napodila iz hiše. Upanje in obup sta bila stalno izmenjajoči čustvi, ki sta ju prevevali. Čez nekaj dni sta ga spet spustila v stanovanje in ga poskušala poslati na zdravljenje.

   Gojko se je vse pogosteje zatekal k malim tatvinam. Vtihotapil se je v šolo in brskal po oblačilih v garderobi. V samopostrežnih trgovinah je pod jakno skrival vrednejše izdelke, ki jih je nato taksistom na glavni avtobusni postaji prodal za polovično ceno.

   Včasih se je z ukradenim telefonom, avtoradijem ali zlatnino zatekel neposredno k preprodajalcu heroina. Ta je bil izredno trd in naporen pogajalec. Za ukradeno robo mu je bil pripravljen priznati le petino prave tržne vrednosti. Za DVD predvajalnik, ki je v trgovini veljal za srednje dragega, je Gojko dobil komaj pol grama heroina.

   Dandanašnji se je sredi belega dne potikal po parkiriščih in vlamljal v avtomobile. Ni več imel časa, da bi iskal samo odklenjena vozila. Ni se več obremenjeval s tem, da ga bodo prijeli. Večkrat je že bil na policiji in vsakič so ga izpustili.

   Slabih sto metrov stran je počepnil za velik zelen kontejner in pregledal ukradeno aktovko. Bil je jezen, ko je zagledal kozmetiko.

   Vzel je telefon. To bo dovolj za prvo silo.

   Pregledal je naročilnice in zvezek. Iskal je denar, bančne kartice, prazne čeke, KARKOLI, s čimer bi si lahko potešil krizo, ki ga je že počasi grabila in mu trgala drobovje.

   Listal je zvezek, ki se je sam odprl nekje na sredini. Goran je prebral nekaj imen. Nekatera so bila prečrtana. »Dane Adžić, Stanojlo Hristić, Marko Milojević...o, sranje,« ga je prešinilo. Bil je skrušen narkoman, ni pa bil neumen.

   Dobro je vedel, kaj se v zadnjih dneh dogaja po Ljubljani in okolici. Dobro je vedel komu bo nesel zvezek in za koliko ga bo prodal. Dobro je vedel, koliko bo za ta zvezek lahko iztržil. Dobro je vedel, kdo je bil lastnik tega zvezka, saj je videl naročilnice in vizitke.

   Dobro je vedel, da se mu je tokrat posrečilo, in bil je dobre volje.

 

   »Imate avto zavarovan?« je vprašal policist.

   »Ja, kasko,« se ga je hotel rešiti Jože.

   »Ko boste na zavarovalnici izpolnili odškodninski zahtevek, to je tisti zelen obrazec, ga bo zavarovalnica poslala na našo postajo, kjer bomo potrdili, da smo obravnavali ta vlom. Tako ne boste imeli nobenega opravka več s policijo,« ga je tolažil policist.

   »V redu, hvala,« je odgovoril Jože.

   Policist mu je natresel informacij, ki bi jih bi vesel vsak oškodovanec. A njemu so bile popolnoma odveč. 'Še kako bom imel opravka s policijo, če prav hitro ne izginem,' je pomislil sam pri sebi.

   Jože se je kar z razbitim steklom odpeljal s parkirišča in ves razburjen vozil bolj na pamet kot ne. Počasi je taval po okolici in na pamet vozil skozi znana in neznana križišča. Če bi ga kdo kasneje povprašal za prevoženo pot, mu je ne bi mogel opisati. Pred očmi se mu je odvijala drama, v kateri je bil on sam tragični junak. Dogajanje na cesti in okoli njegovega avtomobila se mu je v možgane preslikovalo le podzavestno.

   Sam sebi ni mogel verjeti, kakšen osel je bil.