Na južnem delu Izlak je zavil okrog tovarne ETI na levo proti Kandršam. Po petsto metrih je še enkrat zavil levo. Na kažipotu je pisalo Šemnik. Še preden je v vasi pripeljal do cerkve, je zapeljal na makadamski kolovoz. Po nekaj sto metrih se mu je zdelo, da je za silo skrit.

   Peš je odšel na bližnji hrib. Prebijal se je med drevesi in podrastjo, saj ni uspel najti nobene shojene poti. Noge so se mu zatikale v nizke plezalke in gosto travo.

   Ni se še zmračilo, vendar pa je bilo v gozdu že kar temno. Z rokama je odmikal veje in se vzpenjal v sklonjeni drži. Z obrazom je nekajkrat zadel v nevidno pajčevino in si jo s paničnimi kretnjami brisal s kože.

   Hodil je hitro in čvrsto, da se je zadihal. Zahvaljujoč levji kondiciji se mu ni bilo treba ustavljati. Njegov korak je bil zanesljiv in enakomeren.

   V petnajstih minutah je bil na vrhu. Od tu je bilo slab kilometer do centra Izlak. Sedel je na tla in se s hrbtom naslonil na drevo. Počakati mora, da se popolnoma stemni.

   Zvečer se je pooblačilo. V naselju so se prižgale luči. Vlaga v zraku se je povečala in v gozd pripeljala nekaj rahlih meglic. Stopal je po hribu navzdol in prisluškoval okolici.

   Nočni gozd je bil poln različnih šumov. Prestrašenemu človeku bi se lahko zmešalo ob misli na kače, medvede in volkove, ki prežijo v gozdovih.

   V resnici pa sploh ni bilo tako. Najrazličnejše grozljive šume so povzročale samo ptice in kakšna miška.

   Na vlažni zemlji mu je drselo, puška na rami pa ga je suvala v hrbet. V nekaj minutah je prišel do tovarne in jo v loku obšel. Moral se je prebiti na drugo stran naselja do cerkve.

   Pot mimo naselja je bila enostavna. Ulice so bile prazne, saj so se vsi ljudje zatekli v varna zavetja svojih hiš. Izlake niso bile mesto bučnih zabav in nočnih pohodov mladih. Sem in tja je suho zakašljal kak osamljen pes.

   Čepe se je priplazil mimo cerkvenega zidu in opazoval mrliško vežico. Vrata so bila zaprta in verjetno tudi zaklenjena. Jože je čakal četrt ure. Nič se ni zgodilo.

   Odložil je puško na tla ob steno in odšel do dvokrilnih lesenih vrat. S prsti je zagrabil špranjo na sredini vrat in potegnil. Sčasoma so vrata popustila. Na sredini, kjer so bila zaklenjena, so šla lepo narazen, ne da bi se sploh poškodovala. V notranjosti vežice je Jože videl z venci obloženo krsto.

   Svojci hvaležno odklanjajo cvetje, kljub temu pa so ga dobili nekaj ton. Ljudje najbrž niso vedeli, kam bi z rokami, če bi prišli brez rož.

   Vstopil je v prostor in zaprl vrata za seboj. Z roko je gladko potegnil po robovih in preštel vijake. Iz žepa je vzel izvijač in pričel odvijati pokrov. V nekaj minutah je z lahkoto opravil, kljub temu pa so mu čelo prekrile hladne kapljice znoja. Bilo mu je neprijetno.

   Stopil je na klop ob steni in pokukal skozi lino. Potem je enako naredil še pri drugi steni. Okolica je bila še vedno mirna. Nekje na drugi strani vasi je lajal lisjak.

   Odšel je po puško in se sklonjen med tekom vrnil v zatohlo sobico. V nos mu je silil vonj sveč in rož, vonj po smrti. Jože je prijel puško in ji v mislih zaželel nasvidenje. Ni se ji mislil za vedno odreči. Tu bo na varnem, dokler se ne vrne ponjo.

   Položil jo je na truplo in zaprl pokrov. Ko se je v plastični ovoj zavita puška dotaknila trdega trupla, je rahlo zašumelo.

   Hitro je privil vijake. Preden je zapustil vežico, je pogledal na sliko poleg krste. Da, Alojz Maček. Nikoli več te ne bi našel, če bi puško podtaknil napačnemu mrtvecu. K sreči je bil ta edini.

   »Počivaj v miru,« mu je rekel. Jože se je počutil kot kukavica v tujem gnezdu.

   Vratni krili je počasi sklenil in namestil iztegnjeni jeziček ključavnice na odprtino v drugem krilu. Potem je vrata stisnil skupaj in zaprl. Bila so zaklenjena kot prej. Navidezno se ni nič zgodilo.

   Zdaj je bil že na poti proti avtomobilu. Nobene potrebe ni bilo, da bi se vzpenjal na hrib, ampak ga je obšel po cesti. Oblačna noč mu je nudila potrebno zavetje. Imel je še pištolo in nož. Tudi tega so bo moral nekoč znebiti. Zaenkrat pa bo potreboval orožje zaradi lastne varnosti.

   Kmalu je spet sedel v avtomobilu in razmišljal z zaprtimi očmi. Naslonjalo je nagnil daleč nazaj in počival. Poslušal je nežno nočno glasbo na radiu in poskušal zaspati. Ponoči res ni imelo smisla, da bi se vozil naokrog. Zjutraj ob šestih se bo najlažje izgubil v gneči.

 

   Noč je napol prebedel. Zeblo ga je od jesenske vlage, strahu in črnih misli. Še najbolj pa so ga morile čudne sanje, ki jih je imel v enem od dremežev proti jutru.

   Spet je bil doma v svoji hiši. V dnevni sobi se je pogovarjal s tastom, ki je bil na obisku. Sin je igraje letal naokrog po dnevni sobi in zbujal pozornost. Žena in tašča sta bili zdoma.

   Pri balkonskih vratih je zaslišal šum. Skozi špranjo med levo in desno zaveso se je prikazala kačja glava. Kača je bila precej rejena in zelenkaste barve. Po obliki je bila podobna kobri, vendar drugačna.

   V sanjah je pomislil, da bo moral pogledati v knjigo, katera kača je to. »Kakšna belouška«, je pomislil.

   Kača se je spustila z okenske police na radiator in nato na zgornji rob kavča. Njegov sin je bil nevarno blizu. Zdaj je to opazil tudi tast. Skočil je proti svojemu vnuku, da bi ga rešil smrti.

   Kača je takrat dvignila glavo in zgornji del telesa, pri tem pa široko razprla svoj gobec. Na vrhu sta se zasvetila dva ostra in dolga strupnika.

   Še preden je Jože uspel reagirati, je kača usekala tasta v roko. Kljub temu je ta dvignil njegovega sina in ga odnesel v kopalnico.

   »Zelena mamba!« je glasno rekel Jože in po vsem telesu ga je zmrazilo. Stekel je do kopalnice in se zaprl vanjo. Tast si je s prsti stiskal rano na roki in jo spiral z vodo. Sin je ves prestrašen sedel na robu kopalne kadi.

   Jože je za nekaj centimetrov odprl vrata kopalnice. Pri tleh je zagledal kačo, ki se je z glavo že zrinila v notranjost. Hotel je zapreti vrata, da bi jo stisnil in ubil. Takrat sta se domov vrnili žena in tašča. Slišal je krik, ko je žena videla kačo v akvariju. Tašča je nekaj vprašala. Jože je pomisli, da mu je nekdo kačo podtaknil in ga želel umoriti, saj zelene mambe ne živijo v Sloveniji.

   Tik preden se je zbudil, so bile sanje vedno bolj razvejane, nesmiselne in razvodenele. Komaj je dočakal šesto uro. Vžgal je motor in se z ugasnjenimi lučmi spustil po makadamu. Ko je prišel na asfalt, je pospešil hitrost. V križišču se je usmeril proti Zagorju ob Savi. Med vožnjo je še vedno čutil močan vpliv grozljivih sanj.

   Kaj je sploh s temi kačami? Kaj to pomeni, dobro ali zlo? Večkrat je že sanjal o kačah. Nekoč je sanjal, da ga je nekje v Ljubljani med stanovanjskimi bloki v stegno pičil puščavski modras. 'Postajam že nor?' ga je spraševal notranji glas.

   Kmalu je dohitel nekaj avtomobilov in do Zagorja se jih je nabralo za lepo kolono. Jože se je počutil varnega. V koloni je bil samo eden izmed mnogih, neopazen kot riba ali ptica v jati. Zbistril si je misli in se osredotočil na novo nalogo, ki ga čaka.

   V mestu se je hitro znašel. Zavil je levo in parkiral pri zdravstvenem domu. Vrata je pustil odklenjena, iz ključavnice pod krmilom je nemarno bingljal kontaktni ključ. Mogoče bo koga zamikalo, da bo avto odpeljal. To bi mu prihranilo nekaj časa, saj bi sled vodila za napačnim človekom.

   Nekako bi moral privabiti tatiča v avtomobil. Ta bi se v dobri veri, da bo nekaj malega ukradel, kmalu zavedel neponovljive priložnosti, da z originalnim ključem odpelje dober in drag avto.

   Jože je iz žepa vzel denarnico in iz nje pobral osebne stvari in nekaj gotovine. Pustil je samo nekaj manjših bankovcev. Tako bo lopov pošteno jezen, ko bo pregledal denarnico. To ga bo še podžgalo pri tem, da bo ukradel avto.

   Policija bo toyoto kmalu izsledila in zasledovala. Nepomemben dolgoprstnež jih bo odpeljal v čisto neznano smer in jim nevede lepo zamešal štrene.

   Ko bodo ugotovili, da so na napačni sledi, bo že prepozno. Kljub temu pa bodo razrešili en kriminalni primer, zato najbrž ne bodo tako potrti.

   Odvrgel je tanko denarnico na sprednji desni sedež, se za vedno poslovil od tega avtomobila in odšel.

 

   Jože je vstopil v bližnji lokal. Suknjič mu je prav prišel. Zakrival je pištolo, ki jo je imel za pasom. Naročil je kavo z mrzlim mlekom in kozarec navadne vode. Izrazil je tudi željo, da bi čital. Natakarica ga je postregla s pijačo in dvema jutranjima časopisoma. Jože se je naslonil nazaj in užival v sladkobi kave. Razgrnil je prvi časopis in ga na hitro prelistal do kronike.

   O sebi ni našel novic. Iz tega je lahko sklepal več stvari. Policija bi lahko objavila njegovo sliko in ga prisilila, da bi se skrival po gozdovih. Ne, ne, raje ga pustijo, naj se prevaža kot turist naokrog, da ga bodo lažje prijeli. Predvidevali so, da se ne bo dolgo skrival.

   V drugem časopisu prav tako ni odkril nič novega. To je bilo zatišje pred nevihto. Raje bi prebral dve polni strani samih laži. Manj bi ga motilo, če bi v časniku videl svojo sliko in osebne podatke.

   Da ni našel prav ničesar mu ni bilo všeč. Otrok, ki je kakšno ušpičil, tudi raje vidi, da se mama pol ure dere nanj, in se bolj neprijetno počuti, če mu nihče ne reče ničesar.

   Zapustil je lokal in se odpravil v frizerski salon. Pištolo in nož je preložil v žepe suknjiča, ki ga je brezbrižno slekel in obesil na kljuko za vrati. Sedel je na stol, ki ga je spominjal na tistega pri zobozdravniku.

   Frizerka je hotela vedeti, kako naj ga ostriže.

   »Tako kot Schwarzeneggerja, ki gre k vojakom,« se je pošalil.

   »Zdaj na jesen si vsi raje pustijo malo daljše lase, vas pa bo zeblo v glavo.« Frizerka je bila zgovorna in dobre volje.

   »Ja, ja,« je potrdil, »kar na kratko. Na vrhu glave na dva centimetra, zadaj in nad ušesi me pa pobrijte na nulo.«

   »A ste iz Zagorja?« je bila radovedna frizerka.

   Jože se je spomnil na šalo, ki jo je bil nekoč prebral. 'Kako naj vas ostrižem?' je vprašal frizer. 'Molče!' mu je odvrnil oni. Jože se je ob tej misli sam pri sebi rahlo nasmehnil.

   »Ne, nisem.« Odločil se je, da ne bo na dolgo odgovarjal. Dolgi odgovori izvabljajo nova vprašanja.

   Po kratkem premolku je frizerka prešla na drugo temo: »Jesen pa je kar naenkrat prišla, a ne?«

   Kdor ne ve, kaj bi pametnega govoril, se začne pogovarjati o vremenu.

   »M-hm,« ji je odgovoril. S tem jo je utišal do konca striženja. Nato ga je lepo pobrila nad tilnikom in nad ušesi. Na koncu ne spet morala spregovoriti. Zanimalo jo je, če ga je v redu ostrigla. Okrog njegove glave se je sukala z velikim okroglim ogledalom. Jože se ni imel namena gledati v ogledalo.

   »Nekaj mi ni všeč,« jo je zbodel v srce. Bila je na meji med užaljenostjo in zaprepaščenjem.

   »Kaj pa je narobe?« je vztrajala.

   »Že tako imam svetle lase, zdaj pa izgledam kot kakšen skinhead. Bi me mogoče lahko malo potemnili?«

   Delal se je, da mu je nerodno, ker ni že prej tega zahteval. A frizerka ni imela nič proti. To je bila njena služba. Zdaj je šele zaživela. Stala je za njegovim hrbtom in gledala v stensko ogledalo, proti kateremu je bil obrnjen tudi on. Skozi ogledalo je zapičila svoje oči v njegove.

   »Ni problema!« mu je rekla. »Bova dala eno nežno rjavo.«

   In tako je tudi bilo.

 

   Ko je odšel iz salona, je dejansko začutil hlad, ki mu je oblil glavo. Zdaj je bil kot kakšen študent. Zavil je v knjižnico. Potreboval je nekaj dokumentov za novo identiteto.

   »Dober dan. Radi bi se včlanil.« je rekel pri pultu.

   Nihče ga ni vprašal po osebnih dokumentih. Važno je bilo le to, da je bil že zaposlen. Da je plačal članarino. Če bi se izgovarjal na študenta, mu ne bi verjeli in bi od njega zahtevali nešteta potrdila. Tako pa ga je knjižničarka povprašala le o osebnih podatkih.

   »Matej Brvar...Prešernova 28,« se ji je zlagal.

   »Zagorje?« je vprašala.

   »Ja, Zagorje.«

   Izdelala mu je lepo plastificirano kartico na njegovo ime. Potem je zajela sapo in pričela razlagati:

   »Tu desno je strokovni oddelek, tam zadaj pa leposlovje...«

   Svoje besede je ponazorila še s kretnjami rok. Jože je ni poslušal, samo gledal in kimal z glavo. Vsake toliko časa je zdolgočaseno rekel: »A-ha!«

   Lepo se ji je zahvalil in odšel.

   »Kaj ne boste nič vzeli?« je rekla knjižničarka za njim.

   »Hvala, danes ne. Pridem jutri!«

 

   Spet se je znašel na prostem. Odkorakal je v foto atelje. Atelje je videl že zjutraj, ko je šel na kavo, a je bil takrat še zaprt. Pa tudi takrat še ni bil tako lepo ostrižen in pobarvan. Zdaj pa se je znašel kot pikov fant na usnjenem stolčku in gledal v točko, ki mu jo je na steni pokazal fotograf.

   Ob vsakem pritisku na sprožilec, je atelje oblila bleščeča svetloba. Jože se je držal resno in v nenavadni drži s telesom naprej in z glavo rahlo vstran.

   Fotograf ga je povabil še za prodajni pult in mu napisal listek. Pogledal je na svojo zapestno uro in rekel: »Čez kakšne pol urice bodo že!«

   Fotografije so bile izdelane še prej kot v pol ure.

 

   Jože je ta čas izkoristil tako, da je hitro odšel v bližnjo blagovnico. Prodajalec se je zelo potrudil, preden se je Jože odločil za pravi štedilnik. Hodila sta med razstavljenimi artikli in se strokovno pomenkovala.

   Prodajalec je vedel ogromno o kvalitetah in nizki porabi. Jože se je odločil za drugi najdražji štedilnik z ravno stekleno ploščo.

   »Jaz imam takega že eno leto in sem zelo zadovoljen z njim,« je lagal prodajalec.

   »Mi lahko napišete predračun, ker bom plačal s položnico.«

   Trgovec se je strinjal in hitro tipkal v računalnik. »Na katero ime napišem?«

   Jože mu je natvezil enake podatke kot v knjižnici.

   Trgovec je iz tiskalnika izvlekel predračun in se mu zahvalil za nakup, ki sploh še ni bil opravljen. In tudi nikoli ne bo.

 

   Iz blagovnice se je vrnil v atelje po svoje slike in nato odhitel še na železniško postajo. Na polico pred okencem je položil največji bankovec in prosil za mesečno vozovnico. Blagajničarka je podatke z roko izpolnila na kartonček. Dal ji je fotografijo, ki jo je s spenjačem pritrdila v zgornji levi kot. Nato je kartonček s fotografijo oblekla v prozoren plastičen etui in mu ga izročila skupaj z drobižem.

   Jože se je sprehodil po čakalnici. Ogledoval si je vozni red in preračunaval najboljše možnosti. Potem se je približal slikam in plakatom, ki so bili obešeni po stenah. Zgodovina železniške postaje in fotografije prvih lokomotiv.

   Ogledoval si je njihove posebnosti in prebiral tehnične podatke. Dejstva iz preteklosti so ga popeljala v drug svet, ki ga ni poznal.

   »Dober dan!« je rekel glas za njim.

   Jože je začutil roko na svoji desni rami. Počasi se je obrnil in se zagledal v neznanca.

   »Oprostite, nimam denarja niti za en deci.« Moški je zibaje upajoč gledal v Jožeta in se pripravljal, da ga poprosi za kakšen drobiž.

   »Oprostim!« mu je odvrnil Jože, potem pa poskušal oditi stran.

   Neznanec ga je zagrabil za rokav in ga poskušal zadržati. »Samo sto ali dvesto tolarjev bi prosil.«

   »Obrni se za 180 stopinj in odidi v ravni črti!« mu je besno siknil Jože in se z očmi zapičil v tisti dve prašičji očesci v klošarjevi glavi.

   Ta pa ni odnehal. Še vedno ga je močno držal za rokav in nič ni kazalo, da ga bi kaj kmalu izpustil.

   Jože je z rutinsko kretnjo zaokrožil z roko okrog neznančeve, ki ga je držala za suknjič. Prsti, ki so grabili za blago, so bili sedaj ujeti v past, saj jih je Jože stisnil v trd prijem. Rahlo je potisnil navzdol, da je moški ječe počepnil.

   »Ne dotikaj se moje jakne,« mu je besno rekel. Še to se mu zdaj manjka, da ga bo nadlegoval nek zapit rudar.

   Popustil je prijem in si poravnal suknjič. Odšel je skozi vrata na peron in vstopil na vlak za Trbovlje.

   Pijano zmené je sede na tleh gledalo za njim in vpilo nerazumljive besede.