Bila je lepa nedelja. Sonce je razmaknilo oblake in prijetno posijalo po pokrajini. Naznanjalo je začetek indijanskega poletja in grelo bolj kot pred dvema tednoma. Ljudje so se spet oblekli v lažja oblačila.

   Bil je čas prehladov. Zjutraj se je po dolinah vila hladna megla in moral si se toplo obleči. Proti poldnevu pa se je sonce razgrelo in potilo vse, ki so zjutraj pretiravali s toplo obleko.

   Bila je nedelja, ko so pokopali Alojza Mačka. Ta je vzel ostrostrelsko puško s seboj v grob. Tam bo njen večni čuvar, dokler se kdo ne vrne ponjo. V grobu bo hladni stražar bdel in pod roko stiskal hladno dragunovko.

   Jože je že dva dni imel novo identiteto. V Trbovljah se je ustavil še v enem nakupovalnem centru in si uredil kartico zaupanja. Obljubljali so mu večno zvestobo in lepe popuste. Kartico so opremili s pravimi podatki.

   Dve noči je prespal v kleti stanovanjskega bloka. Zjutraj je odšel v nakupovalni center, kjer se je na stranišču umil. Čez dan je posedal po lokalih in prebiral časopise. Prisluhnil je radiu in televiziji. Proti večeru se je zapil in poveselil z domačini.

   Čakal je morebitne reakcije. Nihče ga ni čudno gledal in ga spraševal neumnosti. Nihče ga ni zasledoval. Nekajkrat se je po cesti mimo njega peljala policijska patrulja, ko je stal na pločniku. Bil je pač eden izmed množice. Neopazen in nevsiljiv.

   Tako ohrabren se je na to lepo nedeljo z vlakom odpravil v Celje. Tu je moral čakati na vlak, ki ga je potegnil naokrog preko Šoštanja v Velenje. Pozno popoldan si je privoščil pizzo in se nato z avtobusom potegnil v Slovenj Gradec.

   Tu bo poiskal Neno.

 

   Sedemkratni morilec je še vedno na prostosti. Določeni namigujejo, da je že zapustil Slovenijo. Policija in tožilstvo sta zaradi interesa preiskave vztrajno zavita v molk. Javnost pa jima očita počasnost in neučinkovitost pri iskanju storilca.

   Ljubljanski ostrostrelec je streljal kar sedemkrat, oblasti pa  so doslej potrdile le dokaze, da je strelec v vseh primerih uporabljal isto orožje. Kako je mogoče, da se nekdo pri belem dnevu sprehaja po Ljubljani z ostrostrelsko puško? Je to opozorilo našim oblastem, da mora resno začeti s preiskavo?

   Dejan Majetić, 29, je bil zadet z enim samim strelom v trenutku, ko je na bencinski črpalki točil gorivo. Nihče od mimoidočih ni ničesar videl in slišal. Okrog trupla se je kmalu zbrala večja množica ljudi.

   To je že sedmi umor po vrsti, šest ljudi je bilo ubitih predtem.

   Šef urada kriminalistične policije Karel Pukšič je povedal, da so rezultati obdukcije in balistični dokazi primere povezali med seboj. Morilcu je namenil te besede: »Nihče ne more in sme jemati pravice v svoje roke.«

   Policija je že prej navajala, da iščejo bel kombi, ki je bil opažen v bližini bencinske črpalke te mirne soseske, vendar je Pukšič pojasnil, da so voznika našli in preverili, vendar so ugotovili, da ne gre za morilca, saj je imel razumna pojasnila o svojem zadrževanju na tem kraju. V izjavi ni hotel potrditi, če so storilca na bencinski črpalki posnele varnostne kamere, povedal pa je, da je nekaj kamer v tem okolišu, ki jih še preverjajo.

   »To je težak primer, vendar iz minute v minuto pridobivamo nove informacije,« pravi Pukšič. »Policija vestno zbira podatke in dokaze, da bo lahko storilca predala v roke tožilstvu, ki bo na sodišču tudi doseglo primerno obsodbo!«

   Policisti so kljub rahlemu dežju prečesali okolico in iskali dokaze daleč v okolici bencinske črpalke. Pukšič ni povedal, če so karkoli našli, zagotovil pa je, da storilec ni  poskušal komunicirati s policijo. Celotno območje so ogradili s trakom in nikogar od novinarjev niso pustili blizu.

   Preiskovalci pravijo, da je ostrostrelec streljal iz razdalje z močno lovsko ali vojaško puško. Kot Majetić so vse žrtve padle pod enim samim strelom.

   Umori so prestrašili Slovence, ki se bojijo hoditi po ulicah in se na vsakem koraku ozirajo naokrog. Več kot 1000 ljudi lahko pričakujemo na nedeljski nogometni tekmi na stadionu za Bežigradom. Bo morilec udaril tudi tam?

   Policija odklanja, da bi razkrila varnostne podrobnosti za tekmo. Verjetno bodo podrobno preiskali okolico stadiona že precej prej. Vse pa kaže na to, da morilec svoje žrtve izbira po določenem ključu in da ne strelja naključno po nedolžnih ljudeh.

   Državni tožilec Pavel Eberl je že povedal, da bo za morilca zahteval najvišjo možno zaporno kazen. To je v tem trenutku dokaj klavrna uteha za prestrašeno javnost. Očitno bo moralo tožilstvo pošteno zavihati rokave in poprijeti za delo.

   Zaenkrat smo na počasne in neučinkovite preiskave opozarjali samo novinarji. Kdaj se bo zganila držav in ukrepala? To je primer največjih razsežnosti v kratki slovenski zgodovini. Se Slovenija res že spreminja v Divji zahod?

   »V tem primeru bom uporabil vse zakonske možnosti, da storilca spravimo za zapahe,« je povedal državni tožilec.

   Sosedje so povedali, da je Majetić živel sam v stanovanjskem bloku v Fužinah. Ni bil zaposlen, povezan pa naj bi bil z določenimi ljudmi, ki so poznani kot člani podzemlja. Ljudje namigujejo, da je šlo za mafijski obračun.

   Tudi po naših podatkih je v začetku vse kazalo na to, vendar pa smo v zadnjih dneh prišli do novih informacij, da umorov ni naročila mafija. Tudi tega na policiji niso niti potrdili niti zanikali.

   Koliko ljudi bo še moralo umreti, preden se bo kdo od odgovornih zamislil in ukrepal? Bodo tisti, ki so za to plačani, opravili svoje delo?

 

   Jože je s prijetno polnim želodcem pizze, ki jo je poplaknil s pivom, prebral še druge članke v časopisu, a ni bil noben drug tako zanimiv. Počutil se je čudno, ko je bral nekaj, kar je vedel iz prve roke. Članek je bil zmerno grob in napadalen do policije. Z nobenim stavkom se ne obrača na strelca. Očitno se je novinar opiral na informacije, ki jih je dobil od policije.

   Najprej je pričakoval, da ga bodo novinarji izzvali, naj se jim javi. Ga poskušali na vsak način izbezati na dan. Tudi to bo storil, če bo potrebno, vendar pa zaenkrat še ni začutil pretirane želje, da bi se izpostavljal.

   Lahko bi poklical po telefonu v časopisno uredništvo in se jim predstavil. Povedal bi jim, da je on tisti ostrostrelec, ki ga vsi iščejo. Novinarji bi se na vsak način želeli srečati z njim v živo, vendar bi on to odklonil. Vse podatke, za katere meni, da jih lahko izda, bi posredoval telefonsko. Povedal bi lahko nekaj malega o ozadju svojih motivov. Hitro bi se lahko zgodilo, da bi jim povedal preveč. Mogoče bi celo podlegel njihovim obljubam in se jim dal speljati v past. Moral bi navezati stik z eno samo osebo, ki bi imela ekskluzivno pravico do objavljanja njegovih informacij. Od tega človeka bi si potem obetal morebitno denarno nagrado.

   Res je bil že precej na koncu z denarjem. Kot Jože Dimic je imel poln bančni račun, vendar pa ni hotel tvegati, da mu sledijo po bančnih transakcijah. Zaenkrat se je zanašal samo na gotovino, ki pa mu je hitro kopnela. Stanje zaenkrat še ni bilo kritično, vendar pa se lahko hitro zgodi, da bo imel v žepu le še nekaj fičnikov. Potem bo moral ukrepati bolj drastično.

   Načrtoval je nekaj skokov v različne konce Slovenije, kjer bi opravil dvig na bankomatu in potem spet izginil. Za taka dejanja potrebuješ prevoz in veliko sreče. O tem bo treba izdelati še precej podrobnosti.

   Avtobus se je ustavil v Slovenj Gradcu.

   Jože je vtaknil časnik pod roko in izstopil.

 

   Tu se bo odvilo naslednje dejanje njegove pustolovščine. Moral si bo priskrbeti pravo identiteto, osebno izkaznico in potni list. Ne le nekaj kartic in izkaznic. Bal se je, da bo moral zaradi tega ubiti kakšnega klateža, kajti to ni bilo v njegovih načrtih.

   Zdaj je pač improviziral.

   Uradne dokumente bo dobil na podlagi rojstnega lista. To ne bi smela biti težava. Potem pridejo na vrsto spričevala, poklicna kariera in osebna zgodovina.

   Ne, ne, to je nemogoče, si je govoril sam pri sebi.

   Lahko bi bil tujec. Bi v tujini lažje prišel do uradnih dokumentov? Nobenega tujega jezika ne zna tako dobro, da bi se lahko tekoče pogovarjal s kakšnim prevajalcem, če pride do take situacije. Južnjak pa tudi noče biti, vsaj v Sloveniji ne. Tu klima ni najbolj prijetna za južnjake.

   Lahko pa bi opral svoje ime in se otresel krivde. Javil bi se na policiji in počakal, kaj bo. Izpraševali bi ga glede umorov in mu preiskali stanovanje. On bi jim zagotavljal, da s primerom ni povezan in sčasoma bi ga izpustili.

   To je bila mikavna misel, a tudi nevarna. Nimaš pojma, kaj policija ve in kakšne dokaze ima. Lahko bi ga strpali za dolga leta v zapor, preden bi se sploh dobro zavedel, kaj se mu dogaja. Lahko bi se dobro rešil ali pa dobro zaklal.

   Zaključil je takole: »Lažne kartice na Mateja Brvarja imam le za prvo silo, če me bo kdo kontroliral. V najkrajšem času se jih moram znebiti in si priskrbeti prave dokumente. Na njih bo morala biti moja slika, vendar drugi osebni podatki. Ponarejenih dokumentov ne potrebujem. Z njimi bom imel še večje težave. Potrebujem brezmadežno identiteto, da bom lahko registriral avto in si našel službo!«

 

   Najprej se bo znebil stanovanja. Naj ga policija preiskuje, ko bo v njem že nov najemnik.  Odšel je na pošto in se zrinil v telefonsko govorilnico. Poklical je lastnika stanovanja.

   »...rad bi odpovedal najemnino,« mu je med drugim povedal po kratkih vljudnostnih frazah.

   »Ampak pogodbo lahko brez problema skleneva še za eno leto,« je vztrajal lastnik.

   »Gospod, v stanovanju sem vam pustil računalnik, televizor in glasbeni stolp. Celo nekaj oblačil, ki jih nisem vzel s seboj. To mora zadostovati za odškodnino in upam, da se z mano strinjate.«

   »No, saj nič ne rečem, z vami doslej res nisem imel težav. Upal sem, da bova pogodbo še podaljšala.«

   »Na žalost,« je rekel Jože, »tudi meni je bilo všeč vaše stanovanje, vendar sem dobil poslovno ponudbo za delo v Celovcu, ki je nisem mogel odkloniti. Tam sem že najel stanovanje in ne vem natančno, koliko časa se bom zadržal tam. Mogoče eno leto ali pa še več. Toliko časa pa res ne morem plačevati dveh najemnin.«

   »Imate prav, gospod,« mu je potrdil lastnik. »Veseli me, da sva v redu sodelovala in vam želim vso srečo na novem delovnem mestu. Držite se in hvala za odškodnino.«

   Odložil je telefonsko slušalko in plačal impulze pri pultu. To je bilo urejeno.

   Stopil je na ulico in se odločil, da bo navidezno izginil iz Slovenije. Dve sledi je že napeljal v Celovec. Naj mislijo, da je dejansko pobegnil iz Slovenije. Dokler ne bodo imeli puške, ne bo pravih dokazov proti njemu, samo posredni. V resnici pa je načrtoval pot v Zagreb, kjer se bo izgubil v množici in razpletel nove sledi, ki jih bodo preiskovali preko interpola.

   V Sloveniji pa bo poskrbel za novo identiteto. Ne zato, ker bi bilo lahko, ampak zato, ker je to težko, je nekoč rekel Kennedy.

 

   »Nena, Nena, vse bo tako kot boš hotela ti,« si je požvižgaval, ko je šel po mestu. Slovenj Gradca ni poznal, saj v tem mestu sploh še nikoli v življenju ni bil. Nedeljsko popoldne je šlo proti koncu in Nena bi znala biti doma. Najprej mora najti njen avto, da bo lahko opazoval njo in ugotovil, kje stanuje in kje dela. Moral bo biti na preži.

   Pešačil je po ulicah in dan se je zavlekel pozno v večer. Belega suzukija ni našel. Preveril je večino parkirišč pri stanovanjskih blokih. Lahko bi bil parkiran v garaži. Možno je, da ga sploh ni v mestu. Eno je grb na registrski tablici, drugo pa je tvoje stalno prebivališče. Nena je bila lahko na izletu, saj je lepa nedelja.

   Bil je malo razočaran, po drugi strani pa se je tolažil, da tega pač ni mogoče storiti v enem popoldnevu. Še eno noč bo prespal v kakšni kleti, jutri pa si bo najel stanovanje in avto. Potem bo vse lažje.

   Ponoči se ni odločil za spanje, temveč še za en pohod po mestu. Hodil je od bloka do bloka, od hiše do hiše in se razgledoval po avtomobilih. Iskal je bel suzuki swift z registrsko številko SG*N1...

   Nikdar ne bi verjel, da je tako težko najti tak avto. Prej se mu je zdelo, da bele suzukije videva na vsakem ovinku. Tako rekoč spotikal se je obnje. Zdaj pa kot zanalašč ni nobenega nikjer. In to v enem Slovenj Gradcu. Še dobro, da si ni izbral kakšne Ljubljančanke ali Mariborčanke.

   Med hojo po mestu se je spet spomnil na svojo težavo. Svoj denar. Imel ga je in to ogromno. Za zmerno življenje mu je zadostovalo za sto let. A denar je imel samo kot Jože Dimic in nihče drug. Glede tega bo moral dobro premisliti, kaj naj stori. Bilo bi škoda, če bi se moral odpovedati temu premoženju.

   Mafija in policija bi lahko izsledili njegove finančne transakcije, če bi na veliko kupoval in prodajal. To je bila zaenkrat še nerešena uganka.

 

   Bilo je že okrog enajste ure zvečer, ko se je Tanja pripeljala domov. S hčerko sta bili v planinah in izlet se je zavlekel. Zvečer sta se na poti domov ustavili na kmečkem turizmu, kjer sta se tako dobro počutili, da se kar nista mogli odpraviti domov. Malo jo je pekla vest, ker je naslednji dan šola in bo hčerka zaspana.

   Parkirala je na betonskem dovozu in odšli sta v hišo. Avta ni dala v garažo, ker se ji ni ljubilo. Pa tudi prostora ni bilo pravega. Sčasoma je garaža postala prava ropotarnica in skladišče za najrazličnejše reči. Avto pa je stal zunaj. Bil je nekaj let star in ga ni bilo tako škoda.

   Približno petnajst minut zatem, ko so v hiši pogasnile luči in sta se mama in hči odpravili k počitku, je Jože prišel mimo njune hiše. Na njegovo nesrečo.

   Njegovi koraki so samotno odmevali po okolici, ko je korakal po pločniku. Hiša se mu ni zdela nič posebnega. Površno je pogledal avto na dovozu in odšel dalje. Sprehodil se je mimo cele vrste hiš, ki so v času lepega socializma zrasle ena poleg druge.

   Nekateri so si v času ugodnih kreditov zgradili take vile, ki jih z današnjimi dohodki ne morejo več niti ogrevati. Kako se časi spreminjajo!

   Ta večer pač ni imel sreče. Šel je mimo hiše ženske, ki jo je poznal samo po imenu Nena. Na dovozu je stal njen avto. Le da ni bil bel suzuki swift. Nena je v začetku septembra prodala swifta in si kupila rabljenega megana. Jožetu bi pozornost lahko vzbudil plastični prtljažnik THULE na strehi avtomobila, ampak ta je bil sedaj spravljen v garaži.

   Nena bi potrebovala dvoje močnih in pridnih moških rok, da bi prtljažnik namestili na streho novega avtomobila. Zima se nezadržno bliža in do takrat bi že moral biti montiran.

   Jože bi bil kar primeren za tako opravilo. Vedno je bil bolj tehnični tip in z lahkoto je opravljal manjša in večja opravila in popravila.

   Počasi je odšel po ulici naprej, njegovi koraki pa so bili vedno tišji.