Nov teden je prinesel nekaj novih sprememb.

   Jože je v sredo našel Neno. Opazil jo je na ulici, ko je korakala nežno kot gazela in se razgledovala po izložbah. Počasi se je prestopil in odšel za njo. Bila je dopoldanska ura, čas za malico. Vstopila je v trgovino.

   Poskočil je in stekel stran od trgovine. Pognal se je po trgu navzgor in nato po stopnicah bližnjega lokala. Od tu je imel boljši pregled. Trgovina je imela dva vhoda.

   Nena se ni šla skrivalnic. Vrnila se je skozi tista vrata, kjer je prej vstopila. Zavila je levo in strumno odkorakala. Jože ni smel izgubljati časa. Kjerkoli na trgu bi lahko zavila in mu ušla.   

   Na stopnicah se je z ramo zaletel v mlajšega debeluha, ki je šel po stopnicah navzgor. Ta mu je nekaj rekel po koroško. Ni ga dobro razumel, zato je nadaljeval pot navzdol. Debeluh ga je od zadaj zgrabil za jopič.

   Jože se je obrnil in ga v dveh potezah položil na tla. Z veščim udarcem ga je udaril pod pazduho desne roke, da je debelinko klecnil. Potem ga je z rokama prijel za rame, potisnil navzdol in s kolenom sunil v brado.

   Zdaj je pohitel po trgu navzdol in z očmi iskal Neno. Zagledal jo je nedaleč naprej. Spoznal jo je že od daleč po njenih svetlo rjavih laseh, ki jih je imela zadaj na kratko postrižene. Njena hoja je poudarjala vitkost njenega telesa, oblečena pa je bila zelo elegantno. Izpod las je kukal gladek vrat in poudarjal njene nežne rame. Kakšna je bila šele poleti.

   Hodil je na varni razdalji za njo in jo občudoval. Spominjala ga je na njegovo ženo. Bal se je le, da bo ugotovil, da je zanj nedosegljiva. Da je poročena in da ima lepo službo. Da se ne bo zmenila zanj.

   Bal se je, da je vanjo močno zaljubljen.

 

   V petek je bila slika jasna. Počasi je sestavil vse koščke sestavljanke in pred njim je zasijala podoba, ki ga je navduševala s svojo preprostostjo in veselostjo.

   Nena je bila Tanja Javornik s Pohorske ceste v Slovenj Gradcu. Delala je na banki. Vozila je moder renault megane, letnik 1999. Njena hčerka Tina je obiskovala peti razred osnovne šole. Živeli sta sami.

   Jože je imel priliko govoriti z njo, ko je šel po denar na banko. Lepo jo je pozdravil in se ji nasmehnil. Kot bi se že dolgo poznala. Na kovinski tablici pred blagajniškim okencem je bilo vgravirano njeno ime. Kako enostavno.

   Izmenjala sta nekaj besed, pri katerih je videl, da je za Tanjo samo ena od tisočih strank. Z njim je bila prijazna in korektna.

   Jože je že hotel dvigniti nekaj denarja, ko se je spomnil, da bi to lahko bilo usodno. Banka je opremljena s kamerami. Dvig denarja bi v nekaj sekundah dosegel centralni računalnik in sprožil plaz neznanih potez, ki bi jih vlekla policija in mafija.

   Zato se je pozanimal o načinih varčevanja, višini obresti in varnosti naložb. Tanja mu je nudila korektne informacije in ni razmišljala o tem, da ga bo še kdaj videla.

   Po končani službi jo je spremil domov. Na varni razdalji, seveda. Tako je našel njeno hišo. V dveh dnevih ni opazil moškega v bližini hiše. Kaj več zaenkrat ni mogel ugotoviti. V dejstvo, da živita s hčerko sami, je vedno močneje verjel.

   Te dni, ko je tako živel in dihal s Tanjo, je bil najsrečnejši človek na svetu. Čutil je, da si je našel novo družino. Da je našel tisti mir in srečo, ki so mu jo vzeli mafijci.

   V teh dneh pa je imel še veliko drugih opravkov. V trgovini z oblačili se je oblekel kot poslovnež. Kot mlad podjetnik. Ko se je uzrl v ogledalu, je videl uspešnega človeka. Siva obleka je poudarjala njegovo telo.

   Najel si je vozilo. Z avtobusom se je odpeljal v Maribor in poiskal rent-a-car. Tokrat se ni oziral po športnih avtomobilih, sploh pa bi imel kar velike težave, če bi hotel najeti športni avto. Ponudba ni bila preveč pestra. Izbral si je zmogljivega passata. Ta se je lepo prilegel k njegovi obleki.

   Zadržal je dokumente na ime Matej Brvar in se tolažil s tem, da jih ne bo potreboval več dolgo. Drugih pa v tem trenutku ni imel in svojih pravih tudi ne bi kazal naokrog.

   V enem tednu je sprejel odločitev. K Tanji se bo vrnil z novo identiteto. Prej ji sploh ne bo hodil pred oči. Ni imelo smisla, da bi jo za seboj povlekel v brezno. Sam se bo rešil iz te godlje in se prerojen vrnil na Koroško. Če ga bo takrat sploh hotela.

   Preiskovalcem in mafiji je posredno dal vedeti, da bo šel v Celovec. V resnici bo šel v Zagreb in še dlje. V Srbijo ali Makedonijo, mogoče celo do Turčije. V Zagrebu bo pustil sled.

 

   Tanja je bila bistra ženska. Hitro je opazila, da jo moški zasleduje. Ko je prišel k njej na banko, se je spomnila, da ga je že nekje videla. Po tem dogodku pa ga je videla še dvakrat. Očitno jo je spremljal. Morala si je priznati, da ji je bil všeč.

   Njeno obnašanje se je za kanček spremenilo. Hodila je še bolj pokončno in še bolj vitko. S hčerko sta se nekajkrat odpravili na sprehod po mestu. Tanja je upala, da se ji bo neznanec približal.

   Izgledal je pošten. Ženski instinkt ji je dal vedeti, da je to v redu moški. Ni se ga bala, ampak je podzavestno vedela, da mu lahko zaupa. Slutila je, da je v težavah in rada bi mu pomagala.

   Pa nič. Če je tak strahopetec, se bo moral še močno potruditi, da se ji bo približal. Tanja si je želela razmerja z njim, vendar si ga bo moral pošteno zaslužiti.

   Telo ji je preplavljal adrenalin. Počutila se je kot prvič zaljubljena najstnica. Tisto prijetno ščegetanje v hrbtu jo je spominjalo na to, da se podaja v novo pustolovščino.

   Na trenutke se je opomnila, da je zrela ženska in naj se zbere. Zaradi tipa, ki ga je videla trikrat v življenju, se ji je že mešalo. Namesto, da bi ga strogo ocenila in se pred njim zavarovala, se mu je hotela vreči v objem. Vedla se je kot navadna avša. Če bi jo ta moški povabil, naj sede, bi se kar ulegla.

 

   Jože se je že psihično pripravil na to, da bo za nekaj časa zapustil Slovenj Gradec in Tanjo. V tujini bo izgubil staro in našel novo identiteto. Načrt je v grobem že imel izdelan. Podrobnosti bodo nastale sproti. Med hojo ali vožnjo se je vedno zalotil, kako je analitično razmišljal. Tehtal je vse mogoče situacije in predvideval neprijetnosti. Tako bo tudi tokrat. Zaenkrat pa je njegova glavna skrb, da zapusti Slovenijo.

   Takrat je Tanja našla njega. Kot po naključju je naletela nanj na ulici, ko je prišel iz trgovine s kovčki. Obstal je pred njo v elegantni sivi obleki. Pod svežim bombažnim suknjičem je sijala bela srajca, ki jo je okrog vratu krasila vijolična kravata. V roki je imel tanek črn kovček na številčno ključavnico. Obut je bil v črne usnjene čevlje z ravnim sprednjim delom. Iz trgovine je prišel kot maneken Nine Ricci.

   Bil je še ves furijast, saj se je pravkar vrnil iz Kamnika, kjer je dvignil nekaj denarja. Računal je na to, da bo uspel speljati sled v čisto drugo smer. Zdaj je bil spet v Slovenj Gradcu, kjer se je počutil bolj varno.

   Tanja je stala pred njim v privlačnem klasičnem kostimu. Svetlo modra barva jo je naredila še bolj postavno. Obuta je bila v svetle čevlje z neizrazito peto, čez ramo pa je imela belo torbico.

   »Oprostite!« je vzkliknil Jože, ko si je opomogel od prvega presenečenja.

   »Enako,« je rekla Tanja. Kot že mnogokrat v življenju se je tudi tokrat odločila in naredila prvi korak. Stegnila je odprto dlan proti njemu in rekla: »Tanja.«

   Jože jo je prijel za nežno roko in se spraševal, kaj naj ji odgovori. »Me veseli,« ji je rekel in se za trenutek izognil odgovoru, kako mu je ime. Kaj pa on ve, kako mu je ime. Karkoli ji bo rekel, se bo zlagal.

   »Vas pa ne poznam, čeprav je naš Slovenj Gradec tako majhen.«

   »Saj nisem od tukaj,« je pojasnil Jože. »Prišel sem poslovno in poslovno tudi odhajam.«

   »Tako?« je vprašala Tanja.

   »Prihajam iz velemesta,« se je pošalil, ker ni hotel izdati ničesar o sebi. »Tu se bom ustalil. Sedaj urejam še zadnje pravne - sicer pa, kako bi se vam zdelo, če bi vam o tem pripovedoval kdaj drugič? Mogoče ob kakšni kavi.«

   »Ravno sedaj imam eno uro časa,« je bila neizprosna. »Pridite, jaz vabim.«

   Odšla sta v bližnji lokal, kjer sta sedla v kot za mizo. Naročila sta kavo in se pomenkovala o vremenu. Jože je začutil, da gre vse skupaj v pravo smer, in tega ni hotel zapraviti. Neumno bi bilo, če bi odšel brez razloga. Tanja bi to utegnila narobe razumeti. Jezna bi bila nase in nanj. Tu ne bo storil napake, res ne.

   »Kot sem že prej dejal, se nameravam tu ustaliti. Urejam še zadnje podrobnosti za podjetje in skačem po sodiščih in okrog notarjev kot kakšna opica. Naveličal sem se mesta, kjer moraš za eno stanovanje odšteti petnajst letnih plač. Tu je situacija bolj umirjena. Tu bom našel svoj mir.«

   »Kaj pa žena in otroci, ste se kar odločili, da se preselite?«

   »Ne, odločil sem se sam. Zato ker sem sam. Očitno vas je zaskrbelo za mojo ženo ravno tako kot mene za vašega moža.«

   »No, tole bova razčistila enkrat za vselej. Tudi jaz sem samska. Ločena, bom rekla. Vas zdaj kaj manj skrbi.«

   »Mislim, da ni nobene potrebe, da bi se še kar naprej vikala. Jaz sem Jože!« Odločil se je, da ji pove svoje pravo ime. Nanj je bil najbolj navajen in lahko bi se mu kdaj kaj zareklo.     

   »Tanja,« je še enkrat ponovila in ponovno sta si segla v roke.

   Tokrat bolj prijateljsko in bolj toplo. Oba sta čutila, da se dobro poznata in da bosta še velika prijatelja.

   »Sem pa resno razmišljal o tem, da bi si tu ustvaril družino in v miru živel in delal.«

   »To bi bilo pa res lepo,« je odvrnila Tanja in si v mislih zaključila stavek, če bi ustvarjala skupaj.

   »Se bova še kdaj srečala na kakšni kavi?« je vprašal Jože.

   »Zaradi mene lahko vsak dan,« mu je Tanja dala vedeti, da ji je všeč.

   »No, jutri že ne bom mogel. Za kakšen teden odhajam v tujino. No, skočil bom do Zagreba, kjer moram podpisati pogodbo o sodelovanju. Ustanavljam podjetje ali bolje rečeno turistično agencijo in načrtujem, da bom sklenil pogodbe z večino sredozemskih držav. Začel bom s Hrvaško, ki je Slovencem samoumevna.«

   »Kdaj se potem vrneš?« je zaskrbelo Tanjo.

   »Takoj, ko uredim podrobnosti. Z zagrebškimi poslovneži bomo šli v Dalmacijo in si ogledali nekaj hotelov. A misliš, da ti nakladam? Pridi!«

   Odpeljal jo je iz lokala in odšla sta čez cesto v prodajalno z mobilno telefonijo. Kupil je dva enaka telefona z zaporednima klicnima številkama. Enega je dal njej.

   »Tako bova povezana. To bo najin kanal, za katerega ne ve nihče. Na ti dve telefonski številki bova lahko poklicala samo midva. O.K.?« S tem je ustvaril nekakšno navidezno zasebnost. Oba sta začutila nežno toplino kot dva polha v duplini.

   »Saj ne bi bilo treba,« je rekla Tanja, »jaz že imam svoj telefon.«

   »Jaz tudi,« je rekel Jože, »ampak ta bo pa samo najin.« Ni ji razlagal, da so mu telefon ukradli in da bi si v vsakem primeru kupil novega.

   »Dobro, potem se slišiva,« je rekla Tanja, preden sta se razšla.

   »Te pokličem takoj, ko pridem v Zagreb,« jo je potolažil.

   Za trenutek je še obstala kot najstnica, ki čaka objem ali poljubček, potem pa se je obrnila in odkorakala proti banki.

   Jože je gledal za njo, da ji bo pomahal, če se bo obrnila.

   Upal je, da mu je verjela.

 

   Odšel je v nasprotno smer in se sprehodil do Mislinje. Bil je vesel in poln novih moči. Sedaj je imel prihodnost, za katero se splača živeti.

   Opazoval je vrbe, ki so svoje tanke veje stegovale proti vodi. Njihova večna želja, da bi se dotaknile vodne gladine, jih je spremenila v žalujoče gospe, ki so hočejo oprati svoje dolge lase.

   Obrežje je bilo poraslo s travo, ki je na jesen dobila pridih rjavkaste barve. Hodil je po travi in poslušal šumenje reke.

   Po nekaj korakih se je spet ustavil. Ozrl se je naokrog, da bi videl, če ga kdo opazuje. Zelo nevarno bi bilo, če bi se preveč zasanjal.

   Nikogar ni bilo v okolici, le nekaj starejših ljudi, ki so bili bolj daleč. Jože je vedel, da bi lahko tudi skočil v mrzlo reko in jo preplaval, če bi ugotovil, da so mu za petami.

   Gledal je v reko in opazoval odpadlo listje, kako počasi drsi po gladini.

   Tako je tudi njega nosilo. Počasi in zagotovo. Čeprav se je sproti odločal, je čutil, da je že vse odločeno. Sklepni del partije bo moral odigrati sam.

 

   Med sprehodom je sklenil, da bo hočeš nočeš moral izkoristiti Tanjo. Njena služba na banki mu bo pomagala, da se dokoplje do svojega starega premoženja. Tam so ležali milijoni in čakali ni nekoga, da jih zapravi. S smrtjo ali izginotjem Jožeta Dimica, bi šli v nič.

   Tanji bo moral povedati vsaj delno resnico. Dvigniti čim večjo količino in jo prenesti na drug račun. Ob tem bo seveda izvedela, kako mu je ime. Kasneje bi jo z novo identiteto zelo težko prepričal, da se je preimenoval in si spremenil tudi datum rojstva!

   Po drugi strani bi bilo verjetno najbolje, da je v to sploh ne bi vmešal. Lahko bi se ustrašila in vse skupaj sčvekala.

   Obstaja tudi možnost, da se ji predstavi samo z novo identiteto in nato poskuša dvigniti denar z računa, ki je last nekoga drugega.

   Kamorkoli se je obrnil, povsod je naletel na visoke stene. Situacija se mu je zdela nemogoča in izgubljal je upanje, da bo lahko izpeljal vse poteze, ki si jih je zadal.

   Odpravil se je do bližnje klopce, kjer se je zatopil v misli in načrte. Slike, ki jih je izoblikoval, so bile vedno bolj jasne. Še vedno pa so bile zastrte z drugimi podobami, ki so bile postavljene pred njimi.

   Iztrgal se je iz objema prijetnega sanjarjenja in pohajkovanja ob reki ter se odpravil proti svojemu avtomobilu. Odločil se je, da bo ukrepal hitro in odločno. Z nobenim dejanjem ne bo več odlašal, saj mu je poznanstvo s Tanjo dalo toliko novih moči, da je po žilah čutil novo, toplejšo kri.

   Naredil je tako, da je prepustil tok dogodkov reki Mislinji in Usodi.