Zdaj se je imenoval Tomo Burger, ki je bil doma iz Cankarjeve ulice 19 v Brežicah. Poštna številka 8250, telefonsko omrežje 07. Med dokumenti je našel staro telefonsko številko, ki verjetno ni več veljala.

   Imel je končano gimnazijo in narejenih nekaj izpitov na likovni akademiji. Staršev ni več imel. Kolikor mu je Tomo povedal, je imela mama prometno nesrečo, oče pa se je po njeni smrti zapil in žalostno končal kakšno leto kasneje.

   Tomo je živel v stanovanjskem bloku v majhnem stanovanju, ki ga je zapustil in odšel na Hrvaško. Zdaj je bilo stanovanje brez vode in elektrike, polno vlage in pajčevin. Telefonska linija je bila odklopljena.

   Vrata so bila večkrat vlomljena in v notranjost so se zatekali narkomani. Sosedje so pričakovali od občine, da bi stanovanje uredila in prodala, vendar pa je bilo lastništvo še nejasno, ker je bil edini dedič odsoten.

   Stanje je bilo nevzdržno, saj je šla tista luknja vsem v nos. Njihov lep in miren stanovanjski blok je imel v sebi grd tumor.

 

   »Rojen sem 21.3.1966 v Novem mestu,« si je govoril sam pri sebi. Na prvi dan pomladi. »Po horoskopu sem...,« je namrščil obrvi in se poskušal domisliti pravih znamenj. »Vraga, to se bom moral še pozanimati.« Če me slučajno kdo preseneti in vpraša.

   Še veliko drugih podrobnosti se bo moral naučiti. Ugotoviti, kdo je bil njegov razrednik v srednji šoli. Kako se je šola imenovala. Razne podrobnosti iz mladostnih dni.

   Jože je stal v golem stanovanju in v trenutku ugotovil, da je prišel zaman. Mislil je, da bi poiskal še kakšen star dokument ali fotografijo.

   Tla so bila mokra, v kotih pa so ležale steklenice in cigaretni ogorki. Prava luknja za klateže in mularijo. Zaloputnil je vrata za seboj in odšel na občino.

 

   »Vsaka čast, vsaka mu čast,« je rekel bradač, ko je bral zapisnike in poročila. »Pa saj ne morem verjeti, da nas je ta klinc tako lepo prinesel okrog.«

   Pred njim so bili kupi papirjev, ki jih je izmenično pregledoval.

   »Pri preverjanju preko zunanjega ministrstva je bilo ugotovljeno, da je Jože Dimic umrl v eksploziji avtomobila, ha, ha, haaa,« je glasno bral bradač in se smejal kot da bi slišal najboljšo šalo zadnjih dni.

   »Ne me basat, Jože Dimic je z ostrostrelsko puško brezhibno ubil sedem mafijcev, potem pa se mu je vnel avto.«

   Bradač je stopil so okna in odgrnil zaveso. Pogledal je po ljubljanskih strehah in rekel v steklo:

   »Tu nekje si, moj prijateljček! Boš že prišel na mino!«

   Za mizo je še enkrat pregledal vso dokumentacijo. Ogledoval si je pogodbo o najemu avtomobila VW passat v Mariboru. Zraven je bila pripeta fotokopija njegove osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja. Potem je bila tu prijavnica iz hotela Continental in neporavnan račun. Hotelir je prijavil golufijo na policiji, ker je gost zapustil hotel in ni plačal sobe.

   Kako prozorno, si je mislil bradač. Vzel je naslednji papir. Najem drugega avtomobila v Zagrebu, VW golf. Neplačan račun.

   Policijsko poročilo iz Niša.

   »Kakšen kup dreka. Že v začetku so vse skupaj zaj...«

   Opisali so vse podrobnosti požara in porabili skoraj cel film za fotografiranje gorečih avtomobilov. Truplo so našli šele naslednji dan. Vse sledi so že v začetku uničili.

   Obdukcijskega zapisnika sploh ni, ker obdukcija ni bila opravljena. Izvedenec sodne medicine je napisal poročilo o smrti kar tako. In truplo so jim ukradli!

   »Pa saj ne morem verjeti,« je spet ponovil bradač. Zavrtel je telefon in poklical Milana.

   Ta je prišel prej kot v petih minutah.

   »Izvolite, gospod!«

   Bradač mu je z roko pokazal, naj sede, nato pa je predenj vrgel kup papirja.

   »A ti verjameš v to sranje,« ga je vprašal.

   Milan je za trenutek pomislil, da sploh ne ve, kaj naj odgovori. Kaj si bradač želi, da bi mu odgovoril?

   »Ne, ne verjamem,« je rekel po premisleku.

   »Dobro. Glej, ena stvar je po moje gotova. Jože Dimic je še kako živ. Vprašanje je, kje je in kakšno identiteto ima. Mogoče se sploh ne bo vrnil v Slovenijo.«

   »Jaz se že ne bi na njegovem mestu,« je dodal Milan.

   »Ampak ti nisi na njegovem mestu,« ga je okaral Bradač in Milan je v trenutku umolknil, ker je sprevidel, da je imel predolg jezik.

   »Ravno zato, ker se mi na njegovem mestu ne bi vračali v Slovenijo, se bo on vrnil. Ker v to nihče ne verjame.«

   Milan je tiho prikimaval.

   »Potem pa mi povej, kdo je umrl namesto njega?« se je bradač zvedavo zapičil vanj.

   »To je večji problem kot smo mislili. Preverjamo vse pogrešane osebe, vendar zaenkrat še nismo našli nobene povezave.«

   »To je to. Tip ni neumen. Našel je človeka, ki ga ne bo nihče pogrešal, potem pa ga je lepo postavil na svoje mesto. Do zdaj je naredil zelo malo napak in še tistih nismo izkoristili.«

   Milan se je opogumil in dejal:

   »Vedno večje težave bomo imeli s tem. Možakar je uradno mrtev in težko bomo prepričali sodnika, da nam da še kakšno odredbo.«

   »Nečesa sem se domislil, ampak to mora ostati med nama,« se je bradač zaupno nagnil naprej. »Jože Dimic ima na banki kar zajeten račun. Prodal je hišo in pokasiral od zavarovalnice. Ta denar sedaj mrtev leži na banki in nabija obresti.«

   »Sodnik nam ne bo dal odredbe za spremljanje prometa na računu,« je ugotovil Milan.

   »Vem,« je rekel bradač, »zato pa bo to delal moj prijatelj. Neuradno mi bo takoj posredoval podatke o vsakem dvigu. Ti boš moja desna roka in mi boš pomagal pri iskanju. Možakarja bomo našli na banki, v trgovini ali na bankomatu. Ne verjamem, da bo pustil tiste milijone, da zgnijejo na banki.«

   »To bomo morali prikazati kot naključno policijsko akcijo. Da je bil dobljen pri naključni kontroli,« je rekel Milan.

   »To prepuščam tebi,« mu je odgovoril bradač. »Vem, da boš opravil tako, da bo vse po predpisih.«

 

   Jože se je na upravni enoti kar precej načakal. Pri enem okencu je dvignil rojstni list. To mu je uspelo brez večjih težav, saj je imel še veljavno vozniško dovoljenje.

   Uslužbenka je bežno pogledala sliko in datum veljavnosti.

   »Vozniško boste morali počasi zamenjati. Slika je že precej stara in sploh si niste več podobni.«

   »Ja, žena me je dobro poredila,« se je pošalil Jože. »Tudi osebne izkaznice nimam in potnega lista.«

   »Soba številka enajst,« mu je rekla uslužbenka in ga poslala k naslednjemu okencu.

   Tu je tudi šlo kot po maslu. Predložil je rojstni list in fotografije. Naročil je izdelavo osebne izkaznice in potnega lista.

   »Potni list vam bodo izdelali tam,« je rekla mlajša gospodična in s prstom pokazala na sosednje okence. »Osebno izkaznico pa dobite pri meni.«

   »V redu,« je rekel Jože in bil kar vesel, da imamo tako dodelan upravni sistem.

   »Kakšen pa je postopek, če bi želel pri tem še spremeniti osebni ime?« je vprašal Jože.

   Uslužbenka je avtomatizirano odgovorila: »To bi vsekakor morali narediti pred izdelavo dokumentov, sicer boste morali spet vse spreminjati.«

   »Mi lahko potem poveste, kje uredim spremembo imena?«

   »Kar tukaj pri meni,« mu je rekla in mu pred nos pomolila kartonski obrazec. Jože je izpolnil svoje podatke. Potem je določil spremembo - novo ime. Zadnja rubrika je bila razlog za spremembo.

   Jože je napisal: Želim si spremembo osebnega imena Tomo v ime Jože, ker numerološko sovpada s priimkom Burger.

   Uslužbenka je vzela obrazec in ga preletela. Ob branju zadnju rubrike ji je šlo rahlo na smeh, rekla pa ni nič.

   »Osebno izkaznico boste dobili po pošti čez tri tedne. Najprej boste dobili odločbo o spremembo imena, na katero imate po zakonu 14-dnevni rok za pritožbo.«

   »Pa se tega postopka ne da kako skrajšati?« je vprašal Jože. »Rad bi šel v tujino in vse skupaj bo malo predolgo trajalo.«

   »Potem mi podpišite še izjavo, da se odpovedujete pritožbenemu roku.«

   Jože je rade volje podpisal. »Kaj pa naj napišem, Tomo ali Jože?« je smeje vprašal.

   »Najbolje, da napišete kar Burger,« mu je rekla uslužbenka.

   »Sicer pa potnega lista zaenkrat ne bom potreboval. V Avstrijo grem lahko tudi z osebno izkaznico, a ne?«

   »Točno tako,« je reklo dekle, »če ne potujete kam dlje, vam ni potrebno izdelovati potnega lista.«

   Jože se je zahvalil in odšel. Moral je še na pošto. Nekaj mora urediti v zvezi z naslovom.

 

   Mafijski šef je bil pomirjen. Kolikor podatkov je pač uspel pridobiti. Na ozemlju nekdanje Jugoslavije ni bilo človeka, ki bi ubil Jožeta Dimica. Po telefonu je govoril z ostalimi visokimi člani podzemlja in nihče ni nič vedel o tem umoru.

   Vse bolj je bilo jasno, da gre za farso. Zaenkrat še ni nikomur uspelo ugotoviti, kako je prišlo do eksplozije avtomobila. Ni pa bilo ravno verjetno, da je v avtomobilu v tistem trenutku sedel njihov morilec.

   Močno je povlekel dim iz cigarete in se zamislil. Umori so ponehali. Izgubil je tri dobre ljudi, ostali pa itak niso bili pomembni. Preživel je samo Radulov.

   To ti je pravi lisjak. Z Danetom sta se sovražila vse od takrat, ko je Virk odklonil urejanje dokumentacije.

   Vse bolj se mu je zdelo, da za vsem tem tiči Radulov. Ta je dovolj močan, da bi lahko uredil vse to, kar se je v zadnjih tednih in mesecih dogajalo.

   Kako pa smo sploh izvedeli za tega Dimica? se je vprašal. Neki narkoman je vlomil v njegov avto in našel popisan zvezek, ki ga je odnesel Radulovu. Zakaj ravno njemu?

   Nekaj podatkov je dala tudi policija. Oni se do drugače dokopali do njega. Vendar to za Radulova sploh ne bi bilo čudno. Tip je obvladal sceno in je imel svoje vire v policiji.

   Nekega usranega Jožeta je lahko najel, da zanj opravi umazano, potem pa ga je likvidiral. Ta Radulov je bil od nekdaj čuden. Delal je dobro in za velike denarje, vendar se je vedno obnašal zelo hinavsko.

   »Pa ja ne misliš, da sem tako neumen, da bi se tako izpostavljal,« se je po telefonu branil Radulov.

   Nisi tako neumen, ampak tako pameten, je rekel šef sam pri sebi.

 

   Jože je tudi na pošti dobro opravil.

   »Za tri tedne grem na dopust, pa ne bi rad, da bi bil moj nabiralnik preveč poln. Kako mi lahko pomagate?«

   »Enostavno, gospod. Vašo pošto bomo dali na poštno ležeče. Vse kar bo prišlo na ta naslov, bomo zadržali do konca meseca. Vse vas bo počakalo tu pri nas.«

   »To je torej urejeno,« je rekel Jože, povedal svoj naslov in plačal.

   Raje je uredil tako, namesto da bi se kazal v bloku in popravljal poštni nabiralnik.

 

   Potem se je odpravil še na banko. Od starih dokumentov je imel še vozniško dovoljenje in bančne kartice. Od novih dokumentov je imel vozniško dovoljenje in potrdilo, da je vložil zahtevek za izdelavo nove osebne izkaznice.

   Upal je, da bo zadostovalo.

   Na bankomatu pred banko je kratko postal in se razgledal. Nikjer ni opazil varnostne kamere.

   V bankomat je vstavil prvo kartico. Ta je bila namenjena za plačevanje v trgovinah in za dvig gotovine na bankomatu, vendar je bil dvig omejen. Odtipkal je najvišjo možno vsoto.

   Potem je vstavil še eurocard, s katero je lahko dvigoval in plačeval višje vsote. Tudi v tujini.

   S te kartice mu je uspelo povleči skoraj enomesečno plačo. Za začetek bo dovolj.

   Vstopil je v banko in se postavil v kratko vrsto. Kmalu je sam stal pred mlado gospo, med njima pa je bilo debelo steklo.

   »Rad bi odprl nov račun,« je rekel ženski na drugi strani.

   Predložil je dokument in podpisal obrazec. Vse je potekalo tiho in hitro. Ženska je obrazec vtaknila v tiskalnik in nekajkrat pritisnila na tipkovnico računalnika.

   »Boste kaj položili?« ga je vprašala.

   Iz žepa je potegnil sveže bankovce in ji jih izročil.

   Spet je nekaj vtipkala in dvakrat preštela denar na roke, potem pa še s strojčkom.

   Dobil je potrdilo o odprtju osebnega računa in njegovo številko.

   »Kartico boste dobili po pošti,« mu je še rekla, preden je odšel.

 

   »Prosim,« je rekla Tanja precej uradno.

   »Zdravo, jaz sem.«

   Seveda je vedela, da je on, saj je samo on imel tisto telefonsko številko.

   »Kje pa si?« ga je vprašala.

   »Ugani!« ji je odgovoril.

   Tanja je zaslutila, da je v Sloveniji in takoj je bila boljše volje. Sicer ji ne bi rekel, naj ugiba. Izkoristila je besedno igro in se pošalila: »Kaj pa delaš v Gani?« Pri tem je poskusila biti čimbolj stroga.

   Jože se je glasno zasmejal v telefon in rekel: »Kaj delaš danes zvečer?«

   »Čakam, da pride afriški poglavar in me vzame za svojo ženo!« mu je rekla.

   »Potem je bolje, da se ne vmešavam,« je pristavil.

   »Ja, kaj pa vem,« je Tanja pustila odprto še zadnjo možnost.

   »Se vidiva,« ji je rekel in se poslovil.

   Nekako bo moral priti v Slovenj Gradec. Najbolje, da se takoj odpravi na avtobus.

 

   Bradač je dvignil telefonsko slušalko šele potem, ko je telefon že štirikrat predirljivo zazvonil.

   Pozorno je poslušal in govoril: »Ja, ja...« in si hkrati delal zapiske v svoj notes.

   »Ob 12.20 uri je na bankomatu v Brežicah dvignil več kot dvesto jurjev,« je govoril glas v slušalki. »Nekaj minut zatem je neki Jože Burger odprl osebni račun na tej isti banki v Brežicah, kjer je tudi postavljen bankomat. Na račun je položil - dvesto jurjev!«

   »Mi lahko poveš še naslov?« je rekel bradač.

   »A banke?« je vprašal glas.

   »Ne, od Jožeta Burgerja!« je besno rekel bradač in si mislil, kakšen butelj.

   »Ah, Cankarjeva 19, Brežice.«