Din-don, se je oglasil zvonec na vratih in Tanja se je podvizala odpret.

   Pred vrati je stal Jože z velikim šopkom v rokah, ki ga je skrival za hrbtom. Tanja si je obrisala roke ob hlače in dejala:

   »Živio. Ravno kuham, a greš naprej?«

   »Kje pa imaš malo?« je vprašal.

   »Doma, kje pa. Sva se že pogovorili. Mislim, da ne bo nič narobe, če te spozna.«

 

   »Sem preveril,« je rekel Milan v telefon. »Osebno.«

   »In?«

   »Stanovanje na Cankarjevi 19 v Brežicah je prazno in uničeno. Včasih je tu živela družina Burger. Starša sta umrla, sin pa je odšel v Zagreb in se ni nikoli več vrnil.«

   »Pa ga imamo,« je veselo rekel bradač. »To je on.«

   »Da, po mojem je to on,« je rekel tudi Milan. »Ne vem pa, kje naj ga dobim. Lahko ima spremenjen videz in lahko je čisto na drugem koncu Slovenije.«

   »Kar pusti ga. Naj uživa in dviguje denar, midva pa ga bova od daleč spremljala. Čas za paniko bo takrat, ko bo kartico prenehal uporabljati.«

   »Ja,« je dahnil Milan.

   »To pa najbrž še ne bo kmalu, ker je račun še kar precej poln. Dokler imam pregled nad njegovim stanjem in dokler je denarja na računu dovolj, ga bova imela lepo na vrvici.«

   Prekinila sta zvezo in se vsak pri sebi zlovešče nasmehnila.

 

   V dragi in prijetni restavraciji sta naročila okusno večerjo in jo prav počasi uživala.

   »Tina je bila vsa navdušena,« je Tanja rekla Jožetu.

   »Upam, da nisem razočaral njene predstave o meni.«

   »Ravno obratno, mislim da zelo pogreša lik očeta. Bila je še zelo majhna, ko sva ga izgubili,« je povedala Tanja bolj žalostno.

   »Še dobro, da ni komplicirala, ko sva jo pustila samo doma,« je rekel Jože.

   »Mislim, da je zelo razumna deklica,« jo je pohvalila Tanja.

   Med pogovorom sta počasi jedla in pila izbrano vino. Jože je pogovor preusmeril na svoje početje zadnjih dveh tednov.

   »S temi Hrvati sem imel same težave. Z enim sem se nato klatil po Dalmaciji in iskal primerne hotele in turistične ponudbe. Pa se je izkazalo, da so sami bleferji. Radi bi goste in ogromno denarja, nihče pa ne bi popustil niti za milimeter. Niti pri ceni niti pri ponudbi.«

   »Hvala za razglednico,« se je v tem trenutku spomnila Tanja, »kako pa to, da mi nisi poslal še kakšne iz Dalmacije?«

   »Glej, Tanja, zavedam se, da sem se obnašal kot kakšen najstnik. Moraš mi verjeti, da sem res imel ogromno dela in polno glavo skrbi. Vem, da sem te premalokrat poklical. Bal sem se samo tega, da me boš po vseh teh dogodkih gladko zavrnila.«

   Tanjo je gledal z globokimi očmi, v katerih bi lahko zaplavala.

   »Ampak zdaj sem tu in ne grem več nikamor!«

   »Potem nisi nič uredil in hkrati boš odnehal!« je bila že rahlo jezna.

   »Ne, ne, narobe si me razumela. Pustiva zdaj to!« je rekel Jože.

   Vse, kar je doslej zgradil z glavo, bo podrl z neumnostmi, ki jih klobasá.

   »Lahko ti povem samo to, da bom še vedno nadaljeval s projektom turistične agencije, vendar pa se ne mislim več preganjati po tujini. Domislil sem se načina, kako bodo tuji partnerji poiskali mene.«

   Tanja je bila spet boljše volje.

   »Seveda bom kakšen dan tudi moral na pot,« je nadaljeval Jože, »ampak samo po Sloveniji. Tujim gostom, ki zdaj zdolgočaseno visijo v Portorožu, bom prikazal Slovenijo v pravi luči. Mislim, da bo to prava senzacija, če bo vse teklo po načrtih.«

   »Ideja sploh ni slaba,« ga je hrabrila Tanja, »pomagala ti bom po svojih močeh.«

   »Mogoče bi mi za začetek na skrivaj prinesla par milijonov z banke,« se je pošalil in oba sta planila v smeh.

 

   Ko sta pojedla, je Jože dvignil roko in diskretno poklical natakarja. Ta je prinesel račun v lepem usnjenem ovitku. Jože je v ovitek položil dva bankovca.

   Potem sta odšla iz restavracije proti avtomobilom na parkirišču. Kar naenkrat pa je Jože presenetil in rekel:

   »Greva še na kratek sprehod?«

   »Z veseljem,« mu je odvrnila.

   Bil je že pozen večer in pozna jesen, zato ga je prijela pod roko in se rahlo pritisnila k njemu. V tišini sta hodila po pločniku in vsake toliko časa izrekla kakšno ljubeznivo besedo. Ko sta prišla v park, se je Jože ustavil. Prijel je Tanjo z rokama za ramena in se ji zagledal v oči.

   »Rad bi ti povedal, kako sem zaljubljen vate, pa ne vem, kako bi začel,« je jecljal.

   »Sem že mislila, da ne boš nikoli uspel.« Tesneje se je stisnila k njemu in mu zašepetala na uho:

   »Tudi jaz mislim, da nekaj čutim do tebe, vendar nočem prehitevati dogodkov. Pustiva času čas in uživajva to najstniško zaljubljenost, dokler traja.«

   Odmaknila je obraz od njegovega ušesa in ga pogledala. Nato sta se približala drug drugemu in se strastno poljubila. Oba sta čutila prijetno ščemenje v hrbtenici, ki sta ga bila nazadnje deležna pred kakšnimi petnajstimi leti.

   Komaj sta se odtrgala drug od drugega. Neprestano sta se poljubljala na usta in se božala po telesu, vendar pa je Jože pazil, da ne bi s kakšno potezo šel predaleč.

   Tanja pa je tako hrepenela po njem, da ji je bila njegova počasnost odveč. Vendar ga je razumela, saj je že zdavnaj spoznala, da je take vrste moški, ki ima rad žensko pobudo.

   Počasi sta odšla do avtomobila in se ves čas tesno objemala. Tanja ga je odpeljala k sebi domov in potiho sta vstopila v hišo.

   Šla sta mimo Tinine sobe in rahlo pokukala skozi priprta vrata. Tina je mirno spala in globoko dihala. »Zlati otrok,« je rekla Tanja.

   Odšla sta v spalnico in se pričela slačiti. Jože je medtem ugasnil luč in na pol oblečena sta se prevalila na posteljo. V popolni temi sta drug drugega tiho božala in snemala še zadnje kose oblačil.

   V tišini in temi sta se našla in užila telesno ljubezen, za katero sta bila zaradi spleta okoliščin oba tako dolgo prikrajšana.

   Ljubila sta se kot dva začetnika in se drug z drugim ponovno učila umetnosti ljubkovanja. Šele proti jutri sta oba utrujena zaspala.

 

   Vrata v spalnico so se sunkovito odprla in skoznje je bučno planila Tina.

   »Upsi,« je vzkliknila, ko je zagledala mamo in Jožeta skupaj v postelji. Jadrno se je obrnila in odkorakala v svojo sobo.

   Tanja se je zbala, da bo kaj narobe, zato se je hitro oblekla in odšla za njo. Tina je sedela na svoji postelji in si zakrivala obraz s široko odprto knjigo.

   Tanja je sedla poleg nje in zagledala hčerkin široko se smejoči in vesel obraz.

   »Jože bo mogoče nekaj časa ostal pri nama,« ji je rekla bolj prijateljica in ne kot mama.

   »Zaradi mene,« je rekla Tina, vendar ni mogla skriti svojega veselja. Bila je srečna in videla je, da je tudi mama srečna.

   »Pridi, bomo skupaj zajtrkovali!«

   Jože je bil že v kuhinji in je poslušal radio. Tini je prijazno voščil dobro jutro in čakal, kakšna bo reakcija. Otroci lahko hitro zasovražijo nekoga, ki se poskuša vriniti namesto njihovega očeta.

   Rekel si je, da bo moral biti previden in čimbolj pošten. Odkritost se pri otrocih izplača.

  

   Po zajtrku je predlagal, da bi izkoristili lepo soboto in se odpravili na kakšen izlet. Obe sta bili za.

   Tanja mu je prepustila avtomobil in izročila ključe. Odpeljal ju je v Logarsko dolino, kjer so se cel dan sprehajali, šli na kosilo, se podili po travnikih in uživali pozno jesen.

   V nekem trenutku, ko se je Jože oddaljil, je Tina rekla:

   »Mami, ta Jože je pa kar v redu, a ne?«

   »Zelo v redu,« je rekla Tanja, »zelo v redu!«

   Pozno zvečer so se vrnili domov in odšli spat. Kot polhi so se zavili v debele in tople odeje, saj so bili vsi navdušeni v pričakovanju še lepše nedelje.

   Ko je Tina zaspala, sta se Jože in Tanja spet zbližala in se strastno stopila drug z drugim - tokrat še bolj gladko in nežno, kakor prejšnji večer.

 

   Nikola Radulov je vstopil v restavracijo ljubljanskega hotela in poiskal šefa, ki je sedel še z nekaj najtesnejšimi sodelavci pri zadnji mizi. Prisedel je in pomignil natakarju, kar je pomenilo, naj mu prinese tisto pijačo kot vedno.

   Spet ga je čakalo mučno zasliševanje in zbadanje, saj je vedno več ljudi vedno bolj sumničilo, da je prav Radulov vpleten v strahotne ostrostrelske poboje.

   Radulov je sedel kot na trnih in samo čakal, kdaj bo kdo izza mize povlekel pištolo in ga ubil.

   »Zelo težko me boš prepričal, da nisi imel nič zraven. Povej mi pošteno, kdaj bom tudi jaz na vrsti,« je rekel šef podzemlja. »Po telefonu nisi bil najbolj zbran.«

   Radulov se je izvijal in premišljeval, kako naj se čimbolj otrese sumov. Hotel je pomiriti omizje, zato je začel s kratkimi in premišljenimi stavki.

   »Ne bom se branil, šef. Bolj kot se bom opravičeval, bolj me boš sumil. Jaz se nimam za kaj opravičevati.«

   Šef ga je nezaupljivo gledal in sam pri sebi pomislil, da gleda v mrtveca.

   Radulov je nadaljeval: »Če kdo misli, da sem jaz poskrbel za smrt Adžića in ostalih šestih ljudi, naj me ubije takoj za to mizo!«

   Ostro je gledal po ostalih. »Jaz pa mislim, da se bo ta človek vrnil,« je nadaljeval, »in ubil še mene.«

   »Lahko prisežeš na svojo ženo in otroke, da nisi sodeloval pri teh umorih,« ga je resno vprašal šef.

   »Prisežem na ženo in otroke! Prisežem na starše! Nič nimam s tem, prav nič. Ko bo tudi mene ubil, boste videli da imam prav. Ampak takrat bo prepozno!«

   Še vedno so ga nezaupljivo gledali.

   »Tip je uprizoril svojo smrt v Srbiji in nihče od nas ne ve, kje je zdaj in kakšen je. Vi, ki ste toliko pametni in ki imate zveze na policiji, bi lahko najprej izvedeli to. Ne, najprej ste se spravili name. Povem vam pa eno stvar. Jaz ga bom našel in ga ubil kot mačka!« Radulov se je od jeze penil okrog ust!

   »Seveda, ti že zdaj veš, kje je! Ti ga boš ubil, da boš izpadel heroj in se delal lepega pred nami!« je rekel eden z desne strani mize.

   Radulov je vstal in vsi so se prijeli za orožje, ki so ga imeli pod suknjiči. Nekaj trenutkov so se tako gledali v pat poziciji.

   Radulov je počasi spregovoril:

   »Dobro, pa povejte vi, kaj naj storim, če ste tako pametni!«

   Spet je sedel, vendar se ni mogel otresti neprijetnih vprašanj. Rinili so vanj in ga nadlegovali.

   »Dovolj!« je prekinil šef. »Imaš en teden časa, da mi pripelješ tega človeka - živega!«

   Med člani omizja je bilo slišati odobravanje. Šef je nadaljeval:

   »En teden, živega! V nasprotnem primeru te bom ubil brez milosti!«

   Radulov je požrl slino in rekel:

   »Dobro. Potrudil se bom in ga izsledil. Prosil bi za pomoč ekip, da bi bodo pomagale pri iskanju. Jaz razmišljam tako: če bi hotel ta tip zbežati v tujino, potem bi zbežal v tujino. Zakaj bi se trudil z uprizarjanjem svoje smrti? Očitno ima v Sloveniji še opravke in bi se rad neopazno vrnil! Pa mislite, da ga bo enostavno najti?«

   Vsi so ga gledali v stilu, kaj nas briga.

   »Še Ljubljane ne moremo tako dobro pokriti, da bi ga v enem tednu našli!« je nadaljeval Radulov. »Ne vemo kakšen avto ima, kakšno ime, kje živi, nič ne vemo. Nič!

   Ampak jaz ga bom kljub temu iskal! Mogoče bom imel celo srečo, če bo tudi on iskal mene. Šefe, prosil bi te za dva tedna. Če pa v tem času ne uspem, ti ne bom dal zadovoljstva, da bi me ubil!«

   Šef ga je mirno gledal, kakor da se ne bi nič zgodilo.

   »Raje se bom ubil sam!« je ponosno dejal.

   »Dobro. Prisegel si na ženo, otroke in starše. Če boš karkoli poskušal, bodo vsi pobiti! Jasno?«

   »Kar sem rekel, sem rekel. On ali jaz! Zagotavljam ti, da ne bo nobenih težav!«

   Odšel je iz hotela, da se je kar kadilo za njim. Pod pazduho je k sebi stiskal hladno pištolo. Zunaj v avtomobilu sta ga čakala dva podrejena sodelavca, ki sta ga ubogala na vsak ukaz.

   Odpeljali so se in med vožnjo prišli do nekaj pomembnih zaključkov.

   »Vajina naloga je, da tega tipa dobimo živega!« jima je rekel Radulov.