Zemlja je rahlo zaječala, ko je vanjo zasadil prvo lopato. K sreči grob še ni bil prekrit s kamnom, saj se gomila še ni izravnala. Namesto nagrobnika je bil v zemljo zapičen samo lesen križ, na katerem je z majhnimi črkami pisalo: Alojz Maček *1929 +2003.

   Ti boš pravi, si je rekel Jože in križ izpulil iz zemlje.

   Če bo kdo po naključju prišel na pokopališče, bo moral misliti, da je Jože grobar, ki koplje jamo za novega mrtvaka. Če ne bo tega verjel, bo moral sam umreti, saj si Jože ni smel privoščiti grobih napak.

   Vedno globlje je zasajal lopato in odmetaval težko in trdo zemljo vstran. Koliko dela bi samo imel s kakšno marmornato grobnico.

   Zahvaljeval se je sam pri sebi in kopal dalje. Zdaj je bila že trdna tema. Zaradi pomanjkanja časa ni utegnil gledati na uro.

   Gotovo pa je minila dobra ura, preden je s konico lopate zadel v les. Potem je imel še kar nekaj dela, da je s pokrova odmaknil čimveč zemlje.

   Delal je hitro in natančno. Kmalu je izkopal dovolj prsti, da se je lahko lotil pokrova. Mislil je, da ga bo odtrgal kar z lopato, vendar pa v ozki luknji ni imel dovolj prostora. Zato je pričel odvijati vijake, ki so pri vrtenju v vlažnem lesu glasno škripali.

   Ko je menil, da je odvil dovolj vijakov, je zasadil lopato v špranjo in privzdignil pokrov. Vtaknil je prste v odprtino in potegnil. Vijaki na drugi strani pokrova so sproti popuščali.

   Jože je privzdignil pokrov toliko, da je z roko segel v trugo in tipal za puško. Naenkrat je pomislil, da puške ni več na tistem mestu, kjer jo je bil pustil.

   Vse je bilo vlažno in z golo roko se mu je gnusilo tipati po razpadajočem truplu.

   Potem je začutil najlon. Plastični zavoj, v katerega je pred vlago zavaroval svoje orožje. Iz krste je izvlekel težak paket in ga naslonil na steno groba.

   Prste je imel od mraza že čisto otrple. Spustil je pokrov in se zravnal, da bo splezal iz luknje.

   »Kaj pa ti delaš tukaj!« je zarohnel glas nad njim.

 

   Radulov je nejevoljno pil pijačo v lokalu, kamor je redno zahajal. Svoja sodelavca je pustil zunaj in jima naročil:

   »Čuvajta mi ta lokal, če se prikaže tisti tip!«

   Zvečer je imel opravke in obetal si je dobre informacije od policijskega šefa. Ta politi cucek mi bo povedal, kaj je novega v preiskavi. Mogoče ima kakšne sveže podatke.

   Bradača je imel že kar nekaj časa na vrvici. Dolga leta so dobro sodelovali in si izmenjavali bolj ali manj pomembne informacije, od katerih so imeli vsi koristi.

   V zadnjem času pa je dečko precej napredoval in postal vzvišen. Informacije so bile vedno bolj skope in vedno manj je imel stika z realnim življenjem. Radulov mu je moral večkrat ostro zagroziti, da ga je sploh še ubogal. Očitno pa se ga je zaenkrat še dovolj bal, da je ravnal po njegovih ukazih.

   Hitro je obrnil kozarec in zlil viski v usta. Pošteno ga je zapeklo po grlu navzdol in natakarju je s skremženim obrazom naročil še enega.

   Ob devetih se bo pod harfo marsikaj odločilo. To sranje se mora enkrat za vselej končati. Preden bom moral umreti tudi jaz, bodo padle mnoge žrtve, je naklepal Radulov.

   Po telefonu je poklical svoja dva psa.

   »Je kaj novega?« je hotel vedeti od njiju.

   »Nič novega, šefe! Trenutno počasi kroživa po Fužinah in okrog lokala, vendar se ne dogaja nič sumljivega.«

   »Dobro,« je rekel Radulov v telefon, »nadaljujta tako celo noč.«

   »Seveda,« je dobrodušno rekel njegov podanik, hkrati pa je s prstom potrkal po svojem čelu in s to kretnjo pokazal svojemu sodelavcu, češ najinemu šefu se je malo utrgalo.

   Spravil je prenosni telefon v žep in nadaljeval s počasno vožnjo skozi strnjeno naselje med stanovanjskimi bloki in gostinskimi lokali. Zunaj je bilo temno in nemogoče bi bilo izslediti nekoga, ki si ga v življenju videl samo na sliki.

   Zato si Radulova stražarja s tem nista ni delala preveč skrbi, ampak sta se brezskrbno vozila po naselju in vestno izpolnjevala navodila.

   Radulov pa je imel veliko bolj črne misli. Pravo nasprotje svojih bodyguardov, ki sta bila zunaj na mrazu, vendar sta imela prijetne misli in pogovore, njemu pa so na toplem in ob žgani pijači glavo hladile smrtne slutnje.

   Dnevi znajo minevati hitreje kot minute, če poznaš datum svoje smrti. Počutil se je kot obsojenec v zaporu. Tolažil se je, da bo še vse dobro, hkrati pa se je zavedal, da je počasi sklenil svojo pot in da je čas za slovo.

   Spet je mimo prišel natakar z novim kozarčkom viskija.

   »Težave, gospodine?« ga je vprašal.

   »Ne, ne,« se je prisiljeno nasmehnil, »samo polno skrbi imam, to je vse!«

   »Potem pa si jih boste s tem kozarčkom zagotovo pregnali!«

   »Na zdravje!« mu je rekel Radulov in krepko nagnil. Natakar je počasi odšel na svoje mesto.

 

   Jože se je dvignil in z lopato močno sunil navzgor. Nadležnega možakarja, ki se je sklanjal nad rob, je z ostrim robom zadel v obraz.

   Možakar se je z rokama prijel za glavo in opotekel nazaj. Jože je v trenutku splezal iz jame in stopil predenj.

   Z drugim sunkom mu je lopato globoko zaril v trebuh. Težka volnena oblačila so zadržala ostri list, da se ni zaril v drobovje. Možak je od bolečine klonil naprej.

   Tretji udarec je dobil z vrha po tilniku. Padel je na obraz in obmiroval. Jože je za vsak slučaj še enkrat dvignil lopato in zamahnil, da je zažvižgalo skozi zrak.

   Kovinska ostrina se je močno zarila v lobanjo za levim ušesom, da je moral dvakrat suniti nazaj, da je lopato izvlekel.

   Truplo je prijel za roki in ga zvlekel do groba. V dveh potezah ga je prevrnil v jamo in ga pričel zasipati z velikimi kepami zemlje.

   Polnjenje groba je potekalo hitreje kot kopanje. Jože je vedel, da ne bo mogel vsega počistiti za seboj, saj je bilo temno. Pa tudi časa ni imel, da bi se preveč obiral.

   Vedel je, da bodo naslednji dan opazili, da je z gomilo nekaj narobe. Zato se je hitro domislil, kako bi vsaj za nekaj časa prikril svoje početje.

   Lopato je odvrgel na drugo stran pokopališča in s puško odšel proti izhodu. Na poti je brcal v križe in nagrobnike, prevračal sveče in vaze z rožami.

   Naj mislijo, da so bili na delu huligani!

   Ko je prišel s pokopališča, je hitro šel v avtomobil in se odpeljal proti Ljubljani. Za seboj je puščal pravo razdejanje. To je bila visoka cena njegovega maščevanja.

   Med vožnjo je poklical Tanjo. Spet jo bo spravljal v skrbi, vendar druge možnosti nima.

 

   »Prišel bom bolj pozno,« je rekel kot mož, ki že leta vara ženo.

   »Kdaj je to približno,« je hotela vedeti.

   »Enkrat ponoči, no.«

   »Doma te čakam z večerjo,« je bilo čutiti njeno nejevoljo.

   »Res se opravičujem, toda imam še neodložljiv opravek v Ljubljani. Dopoldan sem bil na Dolenjskem, zdaj pa moram nujno na večerni sestanek v Ljubljano.«

   »Sem videla, da si bil na Dolenjskem,« se je izdala Tanja.

   Torej je res gledala po mojem računu, si je mislil Jože.

   »A sva bila malo radovedna,« jo je vprašal strogo.

   »No, glej, Jože. Imaš moj avto in ne vem, kje si. Mislim, da to opravičuje mojo skrb in radovednost. Prišel si kot strela z jasnega in zdaj si tako tudi izginil!«

   Še dobro, da ni na račun položil tistega milijona. Tanji bi se verjetno zmešalo, saj bi pomislila, da je že prodal njen avto.

   »Ne, ne, Tanja. Lahko si brez skrbi. V Ljubljani moram samo poiskati nekega človeka, s katerim morava nekaj urediti. Če računam, da bom gotov do desetih zvečer, sem do polnoči zagotovo že v Slovenj Gradcu.«

   »Upam, da se ne zajebavaš z mano, Jože!«

   »Ne, milijon procentov ne!«

   »Pa boš rekel, da je tako nujno, da tega ne moreš urediti jutri!«

   »Na žalost ne, sploh pa sem že v Črnučah.«

   »Tina ima rojstni dan, veš.«

   »O, škoda,« je Jože rekel zares z žalostnim glasom. »Tega pa nisem vedel, zakaj mi nisi zjutraj povedala.«

   »Kako pa bi lahko sploh vedela, da se boš cel dan potepal po Sloveniji. Jaz sem mislila, da boš popoldan že doma.«

   »Če po pravici povem, sem tudi sam tako mislil,« se je opravičeval. »Glej, še dobro, da si mi sedaj povedala. Spotoma se bom nekje ustavil in ji kupil darilo. Dobila ga bo jutri zjutraj, ko se zbudi.«

   »Upam, da bo vseeno v redu,« je dvomila Tanja.

   »Samo povej mi, kaj si najbolj želi.«

 

   Ko je Radulov zapustil lokal, je bil že kar pošteno okajen. Niti sanjalo se mu ni, da ga Jože že celo uro opazuje.

   Jože je tudi brez zvezka vedel, kje se Radulov najraje zadržuje, saj je bil od vseh mafijcev najbolj preprost in predvidljiv. Edina težava je bila prav v tem, da je cele dneve visel v tem lokalu.

   V tem delu Ljubljane enostavno ni bilo mogoče najti primernega mesta, da bi lahko odstrelil Radulova. Z ostrostrelsko puško ne moreš čepeti nekaj ur na kakšni strehi, saj te prej ali slej kdo opazi.

   Dejansko je bil Radulov zaradi svojih navad težak zalogaj in skoraj nemogoče ga je bilo dobiti. Zato se je Jože odločil, da bo šel v akcijo od blizu. Za vsak slučaj je imel s seboj puško, če bo nanesla priložnost, sicer pa ga bo pokončal kar s pištolo.

   Radulov je globoko vdihnil svež poznojesenski zrak in se razgledal naokrog. Njegovih dveh pajdašev ni bilo nikjer. Nekje v bližini sta se vozila po ulicah in opazovala okolico.

   Radulov je povlekel iz polovičke cigarete in jo odvrgel na tla. Potem je odšel k svojemu avtomobilu.

   Ura na roki mu je kazala 20:50.

   Jože ga je opazoval iz avtomobila in počakal, da se je Radulov odpeljal. Potem je počasi zapustil parkirišče in vozil za njim.

   Radulov je šel skozi Fužine in nato prečkal Ljubljanico. Na drugem bregu je takoj zavil levo.

   »Opa,« je rekel glasno Jože, »to je pa slepa ulica«.

 

   Harfa se je reklo mostu čez Ljubljanico, ki so ga zgradili na novi ljubljanski obvoznici. Če si se peljal po južni strani Ljubljane, si najprej šel skozi predor Golovec, malo kasneje pa si se peljal čez ta most.

   Grajen je bil na moderen način z visokim sredinskim nosilnim stebrom, s katerega je bilo v rob cestišča na vsako stran pripetih po šest močnih kovinskih vrvi. Most je zaradi svoje oblike od daleč dejansko spominjal na harfo. Do njega je iz Fužin pripeljala ozka makadamska cesta, ki je tekla ob Ljubljanici in je šla pod mostom še kakšnih sto metrov naprej.

   Cesto so naredili samo za potrebe gradnje mostu in zdaj ni služila nikomur več. Še mestni mladini je bila malce preveč odmaknjena, da bi se hodili skrivat pod most, čeprav je bil tu in tam tudi na betonskih stenah pod njim kakšen grafit.

   Jože je poznal to cesto, ker se je že nekajkrat peljal po njej. Vedel je, da lahko pripelješ z avtomobilom prav pod most. Če hočeš obrniti, moraš zapeljati še malo naprej, kjer se makadam razširi, potem pa lahko greš samo po isti poti nazaj.

   Ko je zapeljal na makadam, je ugasnil luči. Opazoval je, kako se pred njim oddaljujejo vedno manjše rdeče lučke z zadka Radulovega avtomobila.

   Jože je zapeljal vstran in zapustil vozilo. Vzel je puško in odšel peš za njim. Iskal je primerno mesto za streljanje, vendar je bil teren preveč raven in pogled pod most je bil oviran.

   Zato se je peš hitro in neopazno bližal harfi. Ko je Radulov pripeljal pod most, je z lučmi obsvetil še en avtomobil. Torej gre za neko srečanje, je pomislil Jože. Bom moral spet ubiti človeka, ki ga nisem načrtoval?

 

   Bradač se je nemirno prestopal, ko je videl, da se približuje avtomobil. Živčno je kadil že tretjo cigareto, saj je prišel na dogovorjeno mesto prekmalu.

   To je storil namerno, saj si je hotel ogledati teren in pregnati morebitne naključne sprehajalce, ki bi se ob tej uri znašli tam.

   Pod mostom ni bilo nikogar. Od Ljubljanice je proti njemu segal neprijeten hlad, ki ga je mrazil.

   Še močneje se je zavil v plašč in v žepu otipal mrzlo pištolo. Bogve, kaj ima Radulov za bregom, očitno pa mu gre za nohte. Bradač je upal, da bo Jožetu uspelo spraviti tudi Radulova s poti. Jože bi ga s tem osvobodil težkega bremena, to drži.

   Ko je Radulov pripeljal blizu, se je bradač razjezil. Z roko je kazal proti prihajajočemu avtomobilu, naj ugasne luči.

   Radulov je počasi ugasnil motor in izstopil. Luči na avtu so še vedno gorele.

   »A se ti je zmešalo?« je glasno rekel bradač.

   Radulov ni mogel ugotoviti, kaj moti bradača.

   Zato je ta jezno stopil do njegovega avtomobila in odprl vrata. Stegnil se je v notranjost in obrnil stikalo ob volanu.

   »A, luči te motijo,« mu je rekel Radulov.

   »Mater, si pijan,« ga je nadrl bradač. »Seveda me motijo luči, kaj pa če naju kdo opazi?«

   Radulov je nekaj zagodrnjal in stopil z bradačem pod betonsko streho. Nad njima so divjali avtomobili in povzročali močan hrup. Ob vsakem avtomobilu so se betonski nosilci cestišča glasno oglasili in preglasili vse morebitne zvoke. Poleg tega je bilo slišati močan šum vetra, ki je vel okrog mostu zaradi prodiranja hitrih vozil skozi zrak.

   Ko so šumi ponehali, sta bradač in Radulov govorila tišje. Njun šepet je preglasil počasen tok mrzle Ljubljanice.

 

   Vsi našteti šumi pa so nudili varnost tudi Jožetu, ki se je počasi bližal mostu. Zdaj je hodil po pesku, zdaj po travi, če se mu je zazdelo, da je preglasen. Bil je oddaljen le še slabih petdeset metrov in močno je napenjal oči skozi temo.

   Dvignil je puško in pogledal skozi daljnogled. Nič ni mogel videti zaradi teme in zato, ker je bil preblizu. Vsak njegov tresljaj se je skozi oko daljnogleda odražal štirikrat močneje. Nima smisla, si je rekel Jože, ko je zaprl poklopec daljnogleda in si zadal puško na ramo.

   Vlaga je počasi padala nanj in čutil je, kako se mu lepijo lasje. Trpek vonj po smogu in izpušnih plinih z bližnje avtoceste se mu je zarezal ostro v možgane. Mučen spomin, ko se je še kot najstnik močno udaril v glavo, je bil povezan z vonjem po nafti, ki je izgorevala v motorju bližnjega tovornjaka, ki je tekel na mestu.

   Počasi je stopil še nekaj korakov bližje.