»Kako si se mogel tako napiti,« je očital bradač zibajočemu Radulovu.

   »Kdo je pijan, mater ti...«

   »Glej, ti si me klical, da se morava pogovoriti. Očitno sem nekaj narobe razumel, saj nisem spil niti kozarčka. Ti pa smrdiš po žganem še na daleč. Verjetno nimaš nič pomembnega za povedat,« je nadaljeval bradač.

   »A si končal, Lojze?« je vprašal Radulov.

   »Daj, povej že enkrat, kaj te muči,« je nestrpno dahnil bradati Lojze, iz ust pa mu je zaradi mraza uhajala bela para.

   Lojze se je sam sebi zdel neumen, da se kot eden najvišjih policijskih šefov ponoči skriva pod mostom in pogovarja z enim največjih barab.

   »Muči me ta naš morilec,« je jezno nadaljeval Radulov. »Zanima me, kaj je novega. In upam, da me ne boš hotel še ti prepričati, da je umrl v Srbiji!«

   »Kar je zaenkrat znanega, ti bom moral potrditi prav to. Nobenega dokaza ni, da je ostrostrelec še živ, zelo veliko pa je dokazov, da je umrl v eksploziji.«

   »Pa ti si ja nor,« je zaničljivo rekel Radulov. »A se ti meša ali kaj? Že vsi klošarji po mestu vedo, da je bila to samo finta, ti mi pa tukaj nakladaš...«

   »Čakaj malo,« ga je prekinil bradač, »to je zaenkrat uradno. Drugo je tisto, kar se govori po mestu, vendar jaz nisem neki ulični klošar. Verjetno od mene ne pričakuješ, da ti bom prenašal čenče!«

   »Ne, človek, seveda ne. Od tebe pričakujem, da mi boš povedal, kaj je novega - poleg tega, da je uradno potrjeno, da je morilec mrtev. Kaj veš samo ti in tvoji najožji sodelavci...«

   »Kaj vemo? Nič ne vemo. To je vse, za kar smo dobili dokumentacijo, Nikola. Nobenih drugih sledi nimamo. Sicer pa tudi jaz mislim, da je ta tip še živ, vendar pa ga verjetno ni več v Sloveniji. Tudi umori so se prenehali.«

   »Vraga so se prenehali, to je samo zatišje pred nevihto,« je bil jezen Radulov. »Dobro veš, da išče tudi mene.«

   »Tebe? Zakaj pa tebe?« se je bradač naredil neumnega.

   »Ej, ne imej me za norca, jebemti, dobro ti veš, da išče tudi mene. In ne verjamem, da ga ni v Sloveniji. Mislim, da imaš ti druge podatke.«

   Bradač je sam pri sebi razmišljal, koliko lahko Radulov ve. Do kdaj mu bo pametno lagati in kdaj bo potrebno govoriti resnico. Če je Radulov seznanjen s tem, da Jože Dimic dviguje denar v Sloveniji, bi se mu z laganjem samo še bolj zameril.

   Zato je počasi spregovoril: »Zakaj pa misliš, da je v Sloveniji?«

   »Nič ne mislim, čutim ga. Tip je hladnokrven.« Radulov se je rahlo zamajal in dvakrat suho zakašljal. »On se ne bo skrival. Zakaj bi hotel vsem dokazati, da je mrtev. Zato, da se bo lahko vrnil nazaj. Če bi imel namet izginiti v tujino, bi to lahko naredil brez takih fint!«

   »Mislim, da malo pretiravaš,« je odgovoril Lojze. »Zdaj že kar nekaj časa ni bilo umora in ne vidim razloga, zakaj bi se on spet izpostavljal. Toliko časa je porabil, da se je skril in si izdelal novo identiteto, potem pa bi vse to vrgel v smeti in se ponovno moral skrivati.«

   »Novo identiteto!? Kakšno identiteto?« je glasno rekel Radulov in z rokama zagrabil bradača za ovratnik plašča. »A ti mene slučajno zajebavaš?«

   Lojze je prebledel, ko je uvidel, da je rekel nekaj preveč. Hotel se je izmotati iz neprijetne situacije, vendar je bil še bolj v zadregi.

   »Pa kdo je kaj rekel o novi identiteti...« je počasi zajecljal.

   »Ti, ti si rekel, da si je pridobil novo identiteto. Tega ne rečeš kar tako. To se je resnično zgodilo in ti to dobro veš. Stavim, da veš tudi njegove nove osebne podatke, mater ti...«

   Izpustil je bradača in mu poravnal ovratnik. Potem je stopil za korak nazaj in se pomiril.

   Lojze je bil vesel, da mu ni bilo več treba vohati težkega pijanskega zadaha.

   »Glej, stvar je veliko bolj zapletena,« je zdaj precej ponižno začel Radulov.

 

   Jože je čepel in napenjal mišice, da ga ne bi mrazilo po celem telesu. V tem kritičnem momentu ni smel začeti drgetati, saj je bila od natančnega streljanja odvisna njegova usoda.

   Oddaljen je bil približno dvajset metrov in skrit za nizkim grmom. Oči so se mu privadile na temo in dobro je razločil kretnje in telesno držo Radulova in še nekoga, ki je s svojo košato brado izgledal kot kakšen Miklavž.

   Prenesel je težo telesa na drugo nogo in opazoval. Vozila so vedno bolj redko peljala čez most, njihov hiter sunek skozi zrak pa je povzročal močan hrup in prepihu podobno pihljanje. Njihove luči so obsvetile most in se nato oddaljile.

   Jože je videl, da se sogovornika pod mostom ves čas prestopata, kar pomeni, da ju zebe. Kaj sta se pogovarjala, ni bilo mogoče slišati. Vsake toliko časa so zračni tokovi prinesli do njega kakšno nerazumljivo besedo, iz katere ni mogel razbrati, o čem govorita.

   Po njunih telesnih kretnjah je videl, da se pogovarjata vedno bolj grobo in da se prepirata. Zdaj je prevladoval Radulov, v naslednjem trenutku pa spet Miklavž. Tako sta se dajala in preizkušala drug drugega, kdo od njiju ima več moči.

  Jože je ponovno prestopil na drugo nogo. Zrake je skozi stisnjene ustnice izdihoval v ovratnik jopiča, da ga ne bi izdalo dihanje, saj je bilo ob vodi še molj mrzlo.

 

   »Vsi mi stojijo za vratom,« je nadaljeval Radulov. »Šef, kolegi...vsi sumijo, da sem jaz odgovoren za vse te umore. Ne verjamejo, da sem tudi jaz samo tarča.«

   A to je to; to je to, si je mislil Lojze, to te muči.

   Radulov je videl nenavaden blesk v očeh sogovornika, vendar je kljub temu nadaljeval:

   »V dveh tednih moram dobiti morilca in ga pripeljati živega, sicer me bodo ubili. Tudi če ga najdem in ubijem sam, mi ne bodo verjeli, da nisem bil vpleten. Hočejo ga živega, da se sami prepričajo.«

   Lojze je precej neprizadeto opazoval Radulova in se v svoji notranjosti nasmihal, saj se je bližal trenutek njegove odrešitve. Radulov bo v vsakem primeru mrtev. Če ga ne bo snel Jože, ga bodo pa njegovi pajdaši.

   »Dal sem besedo, da se bom ubil sam, če ga ne najdem. Ne bom se pustil, da me ubijejo oni!«

   Sranje, sranje, si je v mislih prepeval dolgobradec.

   »Zdaj morava nekaj razčistiti. Ti mi moraš povedati vse najnovejše podatke o tem morilcu in mi pustiti, da ga dobim. Tu ne sme biti zraven nobene policije, sicer sem mrtev. Drugo - če ga ne uspem dobiti v tem roku, mi boš pomagal zapustiti Slovenijo in izginiti. Na noben način ne mislim še umreti - vsaj še naslednjih trideset let ne!«

   Bradač si je ponovno nadel bolj žalostno masko, saj je sprevidel, da se Radulova ne bo znebil tako zlahka.

   »Kaj imaš v mislih s tem, da boš izginil?« je vprašal Lojze.

   »No, kot sem obljubil, bom naredil samomor. To bo tvoja skrb, vsekakor pa boš moral prepričati naše šefe, da sem res mrtev. Za pobeg v tujino bom poskrbel sam, verjetno nisi mislil, da pri tem rabim tvojo pomoč...«

   »Seveda ne, seveda ne,« je rekel Lojze, »vendar uprizoritev samomora ni enostavna reč. Pri vsakem samomoru se zahteva obdukcija. Natančno se preveri identiteto trupla in vse okoliščine, da se izključi krivdo tretje osebe.«

   »Nisem te vprašal, kaj vse se dela,« je strogo rekel Radulov, »rekel sem samo, da bo to tvoja skrb.«

   Bradač ga je napeto opazoval in razmišljal, kakšne težave si je nakopal na glavo.

   »Zdaj pa premisli, kaj je zate lažje. Mi daš Jožeta Dimica ali mi uprizoriš samomor?« je vprašal Radulov.

   Bradač se je odločal in ugotovil, da je najbolje, da kar sam pospravi Radulova. V žepu je tipal službeno pištolo. Bila je topla, saj jo je ves čas grel z roko.

   Imel pa je neko manjšo nevšečnost. V cevi ni bilo naboja, ker je prej ni repetiral. Varovalko je s palcem odklenil, vendar pa zaklepa ne bo mogel neslišno in samo z eno roko povleči nazaj.

   Radulov je začutil napetost ali pa je zavohal strah. Kljub pijanosti je hitro odreagiral in iz žepa potegnil svojo pištolo.

   Z obema rokama je oklepal ročaj in meril bradaču v glavo z razdalje enega metra. Bradač je otrpnil in štel svoje sekunde pestrega življenja, ki ga je pustil za seboj.

   Radulov je počasi krožil okrog njega kot kazalec na uri in mu ves čas naperjal pištolo v glavo.

   Ko je prišel za bradača, mu je tiho rekel:

   »Potegni pištolo iz žepa. Z drugo roko!« Bradač ga je ubogal, Radulov pa mu je nadalje ukazoval: »Počasi...počasi...vrzi jo v reko, dajmo!«

   Bradač ni imel drugega izhoda. Pištolo je z levo roko odvrgel v vodo, da je tiho pljusknilo.

   »Zdaj pa govori!« mu je ukazal Radulov.

   »Saj sem ti že prej povedal, da nimam novih podatkov,« je pomirjujoče dejal Lojze. Prav nič ni več vzbujal vtisa visokega policijskega predstavnika.

 

   Jože je videl, kaj se dogaja. Radulov je stal Miklavžu za hrbtom in mu s pištolo meril v glavo.

   Zdaj ni bilo več časa za zapravljanje. Jože je hitro premislil.

   Radulova ubijem v naslednjih minutah.

   Pustim, da ustreli tega Miklavža ali ne?

   Ker ne vem, kdo je Miklavž, tudi ne vem, če bo to zame dober rezultat. Kaj bom s tem pridobil ali izgubil?

   Zaradi mene je umrlo že kar nekaj nedolžnih ljudi. Res ni potrebe, da bi temu spisku dodal še koga.

   Ne, najprej ubijem Radulova in se potem prepričam, kdo je bradati mož. Še vedno ga lahko počim kasneje, če bo to potrebno.

   Tako je in tako se bo zgodilo.

 

   »Poglej, imam eno idejo,« je govoril Lojze in tvegal, da Radulovu razkrije še nekaj podatkov, samo da preživi. »Jože Dimic ima še vedno odprt bančni račun. Povezal se bom z banko, vendar...«

   Sredi stavka je slišal tih sunek in top padec. Strahoma se je obrnil in odskočil.

   Radulov je ležal na tleh, z eno roko pa je še vedno držal pištolo.

   Lojze je brcnil in mu pištolo izbil iz roke, potem pa še enkrat brcnil v pištolo in jo odrinil kakšne tri metre stran. Če bi le vedel, kakšno neumnost je naredil.

   Potem se je počasi sklonil in Radulova stresel za ramo. Čutil je, da trese mrtvo telo. Iz žepa je potegnil vžigalnik in posvetil.

   Radulov je imel levo stran glave popolnoma krvavo. V njej je bilo videti majhno luknjo.

   Bradač je sprevidel, da ga je nekdo ustrelil. Poka ni bilo slišati.

   »Sranje, o kakšno sranje,« je glasno rekel bradač. V tem trenutku se je zavedal, da sta samo dve možnosti. Radulova je ubil nekdo, ki ima orožje z dušilcem, ali pa je streljal od daleč, da pok ni dosegel mostu. Ostrostrelec!

   Počasi je vstal, ko je za seboj zaslišal glas:

   »Miruj!«

   Bradač je do konca vstal, se iztegnil in obmiroval. Ves čas je napeto razmišljal, kaj se dogaja.

   »Počasi se obračaj, počasi.«

   Bradač se je počasi zavrtel okrog svoje osi, vendar mu je neznanec sledil in ves čas ostal za njegovim hrbtom.

   »Stoj!« mu je nato ukazal. Bradač je obstal.

   Jože je stopil dva koraka nazaj in prišel do pištole, ki jo je bradač prej brcnil vstran. Z enim sunkom noge jo je pognal v Ljubljanico.

   »Kdo si?« je vprašal bradač in v istem trenutku je Jože vprašal njega: »Kdo si?«

   Jožetu je šlo na smeh, ker sta spregovorila tako usklajeno, da bolj ne bi mogla biti.

   »Tiho!« mu je rekel. »Zdaj jaz sprašujem!« je bil Jože precej strog. »Še enkrat te vprašam, kdo si in kaj delaš tukaj«

   »V tem trenutku sem najsrečnejši človek na svetu, saj sem bil rešen gotove smrti. Ne vem pa, zakaj moj rešitelj zdaj vame meri z orožjem. Nisem oborožen in še manj nevaren. Kdor zmore v temi s pištolo ustreliti človeka natančno v glavo, bo zlahka pospravil tudi mene, če se bom poskušal upirati.«

   »Ime in priimek!« je zahteval Jože.

   »Lojze Kraner,« je odgovoril bradač.

   »Lojze Kraner, Lojze Kraner...« je mrmral Jože, »nobenega Lojzeta Kranerja ne poznam!«

   »Saj sem rekel,« je nadaljeval Lojze, »jaz sem samo mali nepomemben človek, ki ga nihče ne pozna. Vi ste mi rešili življenje. Zdaj se odločite - ali me ustrelite ali pa me pustite. Izgubiti nimam kaj!«

   Bradač je počasi spustil roke in se obrnil. Zagledal se je Jožetu v oči in opazil njegovo mirno roko, saj je s pištolo še vedno meril vanj. Na koncu cevi je imel pritrjen dušilec zvoka.

   Lojze si je čestital, saj je dosegel pomembno zmago. Če bi ga imel namen ubiti, bi ga že zdavnaj. Tako pa je okleval, kar je dobro. Lojze je čutil, da se bo še vse dobro izteklo.

   »Lojze, kaj delaš tukaj?« je Jože počasi vprašal. Po eni strani mu je bil možakar všeč, saj je bil tak dobrodušen in malce zavaljen. Po drugi strani pa je bil sumljiv kot sam satan. Le kaj bi lahko počel ob tej uri pod tem mostom, skupaj z enim od največjih mafijcev?

   »Enako sem jaz hotel vprašati vas. Ste mogoče lovec, ko vidim, da imate na rami puško? Kakšna sreča, da ste prišli mimo. V nasprotnem primeru bi že mrtev plaval po Ljubljanici. Hvala vam!« je bil hvaležen Lojze. Hkrati je upal, da ga bo speljal stran.

   »Ni za kaj,« mu je odvrnil Jože, »vendar pa brez ovinkarjenja, prosim!«

   Kratko si je obliznil ustnice in stopil en korak naprej. Cev pištole je usmeril točno med Lojzetove oči. Še enkrat ga je počasi in razločno v ukazovalnem tonu vprašal:

   »Kaj delaš tu?!«

   Na levi strani je nekaj zašumelo in Jože se je hotel rahlo obrniti, da bi pogledal v tisto smer.

   »Stoj, policija!« je zaukazal Milan. »Odloži orožje, sicer streljam!«

   Jože je skočil desno mimo bradača in se v zraku močno sklonil naprej. Glavo je spodvil med ramena, tako da je padel s pleči na tla in naredil preval naprej. V naslednjem trenutku je že bil varno skrit za avtomobilom.

   Milan je odreagiral in zaklical svojemu šefu:

   »Pridite k meni, hitro!«

   »Ustavi se!« se je močno zadrl Jože. »Oba bom pobil kot zajca!«

   Dvakrat je ustrelil med Milana in Lojzeta, da sta krogli zadeli betonski podporni zid. Ob vsakem strelu je grozljivo zažvižgalo. Ko je krogla zadela beton, se je ob odboju svetlo zabliskalo.

   »Lojze, miruj!« je ponovno zavpil Jože. »Poklekni! Oba bom pospravil, če ne bosta ubogala! Ti, drugi! Odloži orožje! Samo enkrat bom rekel, sicer sta oba mrtva!«