Po prijetno hitri in izzivalni vožnji je zmanjšal hitrost in umiril konjušnico v motorju. Z razgretim športnim avtomobilom je z zmerno hitrostjo pripeljal na pol kilometra dolgo ravnino, kjer se je črn asfalt razširil in razlil v pasove. Pasove so ločevale bele prekinjene črte. Počutil se je kot pilot, ki se nad letališčem odloča, na kateri stezi bo pristal.

   Med pasovi so stale zelene plastične hiške, cariniki in policisti. Tih in miren mejni prehod je končal ravnino in se raztezal po celotni širini kot kakšne ogromne orglice.

   Sonce je metalo dolge sence z leve proti desni in slepilo pogled proti zahodu. Ozračje je bilo nenavadno mirno in iz tal je puhtelo.

   Še bolj je zmanjšal hitrost in se ugnezdil na prazen sredinski pas, nad katerim je na plastični oranžni konzoli pisalo ZA PRIJAVITI. Srce mu je pričelo močneje bíti. S hrbtiščem dlani si je obrisal potno čelo, da so se zasvetile kapljice na dlačicah redko porasle roke.

   Na skrajnem desnem pasu je opazil poljski avtobus, s katerim se je policija in carina že ukvarjala. Voznik, ki je stal pred avtobusom, je počasi kadil cigareto. Na drugi strani se je turistični vodič - večinoma s kretnjami rok - nekaj pregovarjal s policistom. Carinik je z baterijo svetil po potovalkah v spodnjem prtljažnem prostoru.

   Drugih ljudi na mejnem prehodu ni bilo.

   Točno na tistem mestu, kjer bi se moral ustaviti, je ob levi strani na pločniku stal mlad carinik. Jože ga je ignoriral in s hitrostjo 30 kilometrov na uro peljal mimo njega. Carinik od presenečenja najprej sploh ni dojel, kaj se dogaja. S kakšno sekundo zamude je zasukal glavo za pobeglim avtomobilom.

   Jože je nadaljeval z vožnjo tudi mimo kabine, v kateri sta sedela dva policista, in nato še kakšnih dvajset metrov naprej. Tudi policista se nista prav posrečeno odzvala. Pravzaprav se nista nikakor odzvala, saj take situacije, ki je še nista doživela v svoji kratki karieri, nista pričakovala.

   Slovenski carinik na drugi strani meje je poskočil in stegnil roko skozi okence v notranjost kabine. S hitrim pritiskom na gumb je zaprl vse kovinske zapornice.

   Jože je pohodil zavoro in tako sunkovito zaustavil avtomobil, da so gume zaječale. Nizek avto se je rahlo zazibal in za kakšen centimeter poševno ustavil. Na asfalt so gume zarisale dve črni črti. Dve debeli puščici, ki sta točno kazali, kdo je kriv za vso to norčijo.

   Cariniki in policisti na slovenski strani meje so nemo opazovali, kaj se dogaja pri Hrvatih.

   Bilo je nekaj po sedmi uri zvečer, ko so se izmene zamenjale in v službi je bila sveža moč. Bil je še dan in pozno poletna vročina je stiskala telo v znojni objem. Jože je bil oblečen v belo srajco z dolgimi rokavi in dvakrat zavihanimi manšetami.

   Bilo mu je vroče in močno se je potil.

   Hrvaški carinik se je šele zdaj pognal za njim, trenutek zatem pa še oba policista iz kabine, kjer sta prej tako mirno in blaženo sedela. Carinik in policist, ki sta obdelovala poljski avtobus, sta hitro zaključila kontrolo, vrnila potne liste in ostalo dokumentacijo ter Poljake spustila naprej proti Sloveniji.

   Jože je obsedel v svojem avtomobilu in se zmedeno oziral skozi vsa okna, motorju pa je v prostem teku nekajkrat panično skoraj do konca dodal plin. Z obema rokama je krčevito stiskal volan, da so se mu beli členki kar svetili.

   Uniforme so ga obkolile s sprednje strani in krilile z rokami, a skozi zaprta stekla jih ni slišal, kaj mu vpijejo.

   Jože je kar naenkrat pretaknil v vzvratno prestavo in sunkovito zapeljal nazaj - natanko do kabine, kjer bi se moral ustaviti že pred to burko.

   Dva carinika in trije policisti so pritekli okrog njega in eden od njih se je z roko že božal po svoji pištoli. Jože je s pritiskom na gumb spustil steklo in prvemu od njih v polomljeni hrvaščini govoril: »Izvinjavam se, malo sam zbunjen...« Z levo roko se je še vedno oklepal volana, z desno pa je preko svojega telesa ponujal osebno izkaznico.

   Ni bilo dvoma, svoj namen je več kot dosegel. Takoj so ga usmerili desno izven voznega pasu, kjer so si ga detajlno privoščili.

   »Oprostite, nisem navajen prečkati meje sam,« se je jecljaje trudil po hrvaško.

   Eden od policistov ga je gledal z visoko dvignjenimi obrvmi, ki so se skoraj dotikale ščitnika na kapi.

   »Ponavadi je moja žena skrbela za dokumente in ostale drobnarije,« se je Jože še naprej trudil. »Razumete, ona je pripravila potne liste, še preden smo prišli do meje.«

   Policist ga je še bolj nezaupljivo gledal in se sam pri sebi spraševal, kaj za vraga mu hoče ta človek povedati.

   Jože je vztrajal: »Danes pa sem sam in imam polne roke dela z volanom, pa z avtomobilom in z dokumenti...«

   Policist ga je grobo prekinil: »Dosta!« Dovolj.

   Jože je v trenutku utihnil.

   »Dovolj imam tega nakladanja!« je nadaljeval policist po hrvaško. »Na tisoče ljudi se vsak dan pripelje na mejni prehod in nihče nima težav z ustavljanjem avtomobila na tistem mestu, kjer je to predpisano.«

   Jože je hotel nekaj ugovarjati,...

   ...vendar je policist nadaljeval: »Poleg tega niste privezani z varnostnim pasom in zadaj nimate slovenske nalepke! Tudi to je prekršek, veste!«

   Jože je ves poklapan vstal iz avtomobila. Na ukaz je policistom odprl vsa vrata in prtljažnik. Policistu, ki je očitno bil najstarejši in je vodil postopek, se je še naprej opravičeval in mu razlagal, da je imel polno glavo drugih misli. Iskreno mu je bilo žal za vse težave, ki jih je povzročil s svojim nespametnim ravnanjem. Tudi to je povedal, da se dobro zaveda, da je hrvaška policija zelo stroga in da njihove kazni niso prav nizke.

   Policist se je počasi pomiril. Še vedno pa je močno sumil v besede tega čudnega Slovenca, ki se vozi z močnim športnim konjičkom, hkrati pa trdi, da ima polne roke dela z volanom in dokumenti.

   Mejnih organov ni mogel kar tako pretentati. Dobro so videli, kako se znoji in kako je živčen. V njegovem avtomobilu bodo našli tisto, kar je skrito, pa če bodo iskali celo noč...

 

   Po slabih petih minutah je na mejni prehod pripeljala Nena, ženska dobrih tridesetih let, lepe postave in nežnega obraza. Prišla je skupaj s hčerko, ki je bila še premlada, da bi sedela spredaj. Očitno je bilo, da sta bili nekje na morju in da se vračata domov.

   Eden od policistov se je odtrgal od Jožeta in pristopil do nje. Površno je pregledal oba potna lista in ju spustil naprej.

   Jože se je napol oddahnil. Z enim kotičkom očesa je opazoval, kako je Nena brez težav prišla tudi mimo slovenskih carinikov in se prosto zapeljala v Slovenijo. Zaplavala je v širni ocean in se po nekaj trenutkih izgubila vsem izpred oči.

   Zdaj ni bil več tako živčen in se je manj potil. S Hrvati se je začel bolj normalno pogovarjati in hitro jih je prepričeval, da je vse v redu.

   »Glejte, fantje,« jim je rekel, »nima smisla, da še naprej izgubljamo čas. Priznam, da sem naredil nekaj grobih napak, vendar bi vas prosil, da me razumete. Še ne dolgo nazaj sem v nesreči izgubil ženo in sina. Od takrat se mi večkrat dogaja, da se v mislih kar zgubim.«

   Njegov avto je bil prazen, čeprav so dodobra pretaknili vse njegove kotičke. Eden od policistov je po telefonu poklical slovenskega kolega in prosil za kratko preverko. Počasi je narekoval podatke z osebne izkaznice, v slušalki pa je poslušal, kako jih oni vtipkava v računalnik.

   »Tudi mene zanima, kdo je ta čudak,« je rekel slovenski policist, ko je čakal, da mu počasni računalnik izpljune pravi dosje. »Kot kaže, je čist,« je skoraj slabe volje rekel v slušalko.

   Hrvat se je zahvalil in se vrnil k svojim. Nekaj časa so še skomigovali z rameni, sčasoma pa so se le sprijaznili s tem, da je človek očitno res zmeden, pa ne malo, ampak kar precej.   

   Težkih src so mu vrnili dokument in ga pustili čez mejo.

   Jože je vedel, da tudi na slovenski strani ne bo prišel kar tako čez. Saj so vsi videli, da so ga Hrvatje vrteli kot na ražnju.

   Dogodki so se odvijali natanko po načrtu. Tudi domači policisti in cariniki so ga dali na desno in pošteno zaslišali. Kje je bil, kaj je počel, kako to, da nima nobene prtljage? On pa se je izgovarjal, da je šel gledat parcelo.

   »V okolici Rovinja si nameravam postaviti brunarico. Danes sem našel primerno parcelo, ki sem jo tudi zaaral. Dva tisoč eurov sem dal za aro,« je še podkrepil svojo trditev.

   »Ja?« je rekel policist.

   »Glejte, tu imam potrdilo, da sem to vsoto denarja prijavil na meji, ko sem šel iz Slovenije na Hrvaško.«

   »Dobro, pustiva to. Kakšne težave ste imeli s Hrvati?« je policist preskočil na drugo temo.

   »Saj ste sami videli. Za trenutek sem se zamislil in prepozno ustavil. Verjetno je izgledalo, da hočem pobegniti. Res sem ravnal neodgovorno in tudi vam se opravičujem. Najbrž ne verjamete, da bi se rad pri belem dnevu prebil čez mejni prehod vpričo vseh vas, ki ste tukaj!«

   Policist ni najbolj vedel ali bi mu verjel ali ne, zato ga ni kar takoj spustil čez mejo. Ta zmedeni klovn je bil brez prtljage in je imel brezmadežno preteklost, kljub temu pa je bil zelo sumljiv.

   Ko so ga še enkrat preverili in se prepričali, da je vse v redu, so ga spustili dalje. Jože se je zahvalil in počasi odpeljal. Za prvim ovinkom pa je spet začel priganjati vozilo. Nena je bila gotovo že daleč pred njim. Samo približno je vedel, kam gre.

   Moral jo bo čimprej ujeti. Še bolj je pritisnil na plin in se ostro zaganjal v ovinke.

 

   O njej ni vedel praktično ničesar. Staknil jo je v Istri in nekaj dni prikrito zasledoval. Pod nobenim pogojem ni smel navezati stika z njo ali se ji kako drugače razkriti. Ona je bila njegovo specialno in cenjeno orodje. Iskal jo je kar nekaj časa, saj je morala zadostiti dokaj strogim kriterijem.

   Iskal je žensko z otrokom, ki ni smela biti iz Ljubljane, Maribora ali Kopra. Ljubljana in Maribor sta prevelika, Koper pa je preblizu.

   Ženske z otroki vozijo počasi in se pogosteje ustavljajo kot moški ali če so same. Niso tako nezaupljive in ne opazijo malih podrobnosti, ki bi vzbudile sum.

   Ženska se je morala vračati z morja proti domu in morala je biti tako sproščena, da bo čez mejo prišla kot bi rekel keks.

   Njegova Nena je bila bila še preveč idealna za to nalogo. Na strehi avtomobila je imela tisto plastično trugo z napisom THULE, v kateri je prevažala poletno prtljago, pozimi pa verjetno smuči in pancerje.

   Bila je Korošica, poštena in nežna Korošica. To je ugotovil po njeni registrski številki, ki je imela oznako SG, Slovenj Gradec. Tudi grb je bil slovenjgraški.

   Po registrski številki je dobila ime. Njena registrska številka se je začela s kombinacijo N1, zato ji je dal vzdevek Nena.

   Jože je izkoristil njen zadnji dan dopusta, ko se je odpravljala proti domu in je svoje stvari že pospravila v avtomobil.

   Iz neposredne bližine je opazoval, kako je zaklenila počitniško prikolico in potegnila zadrge na baldahinu do tal. Prej je vse temeljito počistila, kar mu je dalo vedeti, da se letos najbrž ne bo več vračala na morje.

   S hčerko sta počasi peš odšli na drug konec avtokampa. Verjetno se bosta sprehodili še do recepcije, je pomislil Jože.

   V nekaj korakih je bil pri njenem avtomobilu. Širok izvijač je zasadil v režo strešnega prtljažnika in jo razširil. Mehka plastika se je nežno upognila, pod njo pa se je zasvetil jeziček preproste ključavnice. Toliko je lahko ukrivil pokrov, da je ključavnica zdrsnila mimo ležišča.

   Umirjeno in preudarno je z eno roko privzdignil naložene brisače in vreče s perilom, pod katere je spravil svoj zavoj. Oddaljeni opazovalec bi verjetno pomislil, da spravlja ribiško opremo.

   Njegov zavoj je bila podolgovata, dober meter in dvajset dolga platnena torba, težka okoli 7 kilogramov.

   V torbi je bila puška.

   Jože je svoje delo opravil tako prefinjeno, da je prtljažnik ponovno zaklenil in na njem ni pustil niti praske.

   Platneno torbo je že prej opral z močnim praškom, da ne bi bilo čutiti vonja po orožju. Ženske imajo boljši nos kot moški.

   Računal je, da prtljažnika vse do doma ne bo odpirala, saj v njem ni bilo ničesar takega, kar bi po poti na vsem lepem potrebovala.

 

   Mrak se je spuščal nad Slovenijo in Jože je priganjal svojo mazdo, da so gume na ovinkih glasno pele. Nena je imela dobre pol ure prednosti pred njim.

   Dohiteval in prehiteval je avtomobile in hkrati vseskozi opazoval počivališča in parkirišča gostiln, kjer bi se Nena lahko ustavila.

   Nič.

   Imel je že težko kepo v želodcu, ko se je zagnal po severni ljubljanski obvoznici in se nato utiril na avtocesto proti Štajerski. Očitno ga Nena dobro tišči in ne vozi tako počasi kot je predvideval. No, no, saj bo, se je tolažil in še bolj pritisnil na plin. Na avtocesti se ni več bal, da bi ga ustavili zaradi prometnih prekrškov.

   Kaj pa, če je šla po stari cesti? Lepo počasi je mogoče zavila proti Trzinu in se bo v Domžalah ustavila na bencinski črpalki... »Blazne misli,« si je polglasno zamrmral Jože in premišljeval, kaj naj stori.

   Preračunaval je prevožene kilometre in povprečno hitrost, ko se je z levo roko udaril po čelu, da je glasno tlesknilo.

   Neno bo dobil na Trojanah. Nemogoče je namreč pričakovati, da bi vozila tako hitro in še vedno bila pred njim. To je fizično enostavno neizvedljivo. Naj se dogaja karkoli, Nena mora biti po vsej logiki nekje za njim. Mogoče ni daleč zadaj, vseeno pa je zadaj.

   Tudi če je šla po stari cesti, bo prišla na Trojane - pač za njim. Tam jo bo počakal. Sladokuska se bo ustavila in si kupila dva krofa. Ura je bila pozna in Trojane so odprte celo noč.

   Malokateri popotnik je imel tako jeklene živce, da je hladnokrvno peljal mimo. Res - večina se jih je ustavila že zaradi kratke pavze po utrujajoči vožnji po ovinkastem klancu.

   Mazdo je parkiral na spodnjem parkirišču in jo zaklenil. Peš je počasi odšel na zgornje, večje parkirišče. Kljub pozni uri se je kar gnetlo nekaj ljudi. Večinoma tujih turistov, ki so se vračali domov, saj se je september avgustu že kar nevarno približal.

   Kljub temu pa ni bilo prave gneče, ker je bilo med tednom. Včasih se splača potovati z morja proti domu tudi na dan četrtka.

   Dve minuti je postal na parkirišču in se bal, da ni Nena šla že zdavnaj mimo. Ponovno je sešteval kilometre od mejnega prehoda do Trojan in pogledal na uro. Bilo je pol desetih.   

   Dve uri in pol za sto petdeset kilometrov. Šestdeset kilometrov na uro je normalna povprečna hitrost, ampak vmes je bila avtocesta. On pa je izgubil pol ure na meji. Kje bi jo sploh lahko prehitel...

   Mogoče se je ustavila v Ljubljani? Ja, ja, ob devetih zvečer...

   Takrat je bel suzuki zavil desno na parkirišče in Nena je zapeljala mimo Jožeta, ne da bi sploh slutila, da čaka prav nanjo.

   Malo naprej je parkirala in skupaj s hčerko sta odšli v prodajalno krofov. Natančno po načrtu, se je Jože sam sebi nasmihal in srce mu je glasno vriskalo.

   V prodajalni je bila kar precej dolga vrsta in Nena bo potrebovala vsaj pet minut, da se spet vrne. Potem bo imel še kakšni dve minuti, da bo pojedla krof.

   V avtu med vožnjo zagotovo ne bo jedla. Ženske ne marajo s sladkorjem, drobtinami in marmelado packati po avtomobilskih sedežih.

   Jože je potreboval slabo minuto, da je odprl Nenin prtljažnik in vzel svojo torbo. Stal je v poltemi ozke sence, ki jo je rumena umetna svetloba javne razsvetljave ustvarila za robom visoke stare hiše.

   Nihče ga ni opazil. Z eno roko je čisto malo privzdignil pokrov, z drugo pa je potipal v notranjost. Na dnu je takoj začutil svoj paket.

   Izvlekel ga je in si ga postavil tesno k nogi. Prtljažnik je zaklenil in počasi odšel v svoj avto. Med potjo je pogledal v nabito prodajalno. Dolga vrsta se je v krivila pred ozkim pultom, kjer sta dve prodajalki neutrudno in hitro izpolnjevali željna naročila.

   Speljal je s parkirišča in z nosom avtomobila pokukal na glavno cesto. Zasukal je levo in se spustil proti Ljubljani.

   Čakal ga je še zadnji in najnevarnejši kos poti. Kdorkoli bi ga lahko zaustavil in mu našel puško v avtomobilu.

   Takoj pod Trojanami je zavil na nov priključek avtoceste. Na avtocesti se je počutil varno.

   Z avtoceste se je kmalu priključil na ljubljansko obvoznico, z nje pa na mestne ulice do soseske, kjer je živel v stolpnici. Parkiral je v kletni garaži.

   S puško v roki je smuknil v dvigalo in odšel v svoje nadstropje. Vožnja z dvigalom se je vlekla v neskončnost.

   Poslušal je zvok motorja in drsenja skozi betonski jašek. Po svetlobi, ki je v enakomernih intervalih prosevala skozi špranje pri vratih, je štel nadstropja.

   Končno je le dočakal, da se je dvigalo zaustavilo, njegovo telo pa je za delček sekunde postalo nekoliko težje.

   Odsunil je težka kovinska vrata in se izmotal iz hladnega objema. Stopil je na hodnik in v popolni temi stopil do stanovanjskih vrat.

   S prsti se je pretipal do pravega ključa in ga vstavil v ključavnico. Potiho je odklenil vrata in vstopil. Za nekaj trenutkov je obstal in napeto poslušal.

   Vse je bilo v redu. Slišati je bilo samo ustaljene nočne zvoke. Prižgal je luč na hodniku in zaprl vrata za seboj. Dvakrat je obrnil ključ, nato pa odšel v dnevno sobo.

   Kako se je slekel, umil in spravil k počitku, pa naslednjega jutra ni več vedel.