Bilo je okrog devetih zvečer, ko je Lojze Kraner dvignil telefonsko slušalko in tako prekinil nadležno zvonjenje.

   Žena je iz kuhinje prisluškovala, vendar ni mogla ugotoviti, o čem se pogovarja. Sploh pa so bile njegove besede samo en kup nesmiselnih 'ja, ja' in 'ne, ne'.

   Na koncu je ujela le to, da bo mož nekam moral oditi.

   Konec oktobra je s snegom rahlo pobelil ceste in polja, čeprav je bila po koledarju še jesen.

   »Za kakšno uro bom skočil ven,« je rekel svoji ženi skozi brado.

   Ni mu odgovorila. Saj ne bi imelo nobenega pomena. Vsa ta leta je prihajal in odhajal bolj po svoji volji. Saj se ni pritoževala, da bi jim šlo slabo. Dokler so bili otroci še majhni, je imela dovolj dela z njimi. Zdaj pa sta ostala sama in vedno bolj je sovražila samoto in dolgčas. Počutila se je kot nekakšen obstranski opazovalec, kako vesolje hiti mimo njega.

   V nekaj minutah je bil oblečen in pokrit, potem pa je brez pozdrava odhitel v mraz.

   Čez dve uri je pri vratih pozvonilo.

   Za trenutek je zadremala na kavču pred televizorjem, zato se je prestrašila. Srce ji je pričelo močneje biti.

   Oddrsala je v hodnik in odprla vrata za širino glave.

   »Dober večer,« se je glasil uraden pozdrav. Dva policista v uniformi sta stala pred vrati in težko skrivala zadrego, ki sta jo prinesla s seboj.

   »Ja, kaj pa je narobe?« je vprašala s temno slutnjo v srcu.

   »Prišla sva vas obvestit, da je vaš mož imel težko prometno nesrečo.«

   »A je...«

   »Na žalost, gospa, nesreče ni preživel.«

   »Oh, stopita prosim naprej. Čisto sem še zmedena. Bosta kavo?«

 

   »Juhu, počitnice!« je zavpila Tina, ko je treskoma prebila vrata in odvrgla šolsko torbo v kot.

   »Saj so komaj bile, pa ste že spet doma,« jo je podražil Jože, ki je bil kot vedno tudi v tem zgodnjem popoldnevu že doma.

   »Ja, seveda, dva meseca nazaj. Veš koliko časa je to?«

   »Saj ne morem verjeti, da imate na vsaka dva meseca počitnice. Zdaj je prvi november, potem bo novo leto, pa prvi maj in spet poletne počitnice. Saj niste normalni!«

   »Kaj potem. Mi otroci moramo imeti počitnice!«

   »Imate kaj domače naloge?«

   »Ne, čeprav sem mislila, da nam jo bodo naložili za cel teden. Pa nismo dobili prav nič. Prav nič!«

   »To je pa res super. Potem pa se boš res lahko kvalitetno spočila,« se je smehljal Jože. Vedno bolj je imel Tino za svojo.

   »A bomo kam šli za prvi november?« ga je vprašala.

   »Verjetno na kakšen grob, čeprav tega ne počnem prav rad, spodobi pa se.«

   »Kje pa imaš ti svoje pokopane?«

   »Veš, Tina, o tem ne razmišljam rad. V življenju sem že dal skozi kar nekaj pogrebov in pokopališč se ogibam daleč stran. Šli bomo tja, kamor bo želela mamica.«

   »Se pravi, da tvojih ne bomo obiskali. V šoli pa so rekli, da je prav, če se spomnimo naših umrlih.«

   »No ja, če ti tako praviš, bi se pa na enem res lahko ustavili.«

   »Kje pa leži?«

   »V Izlakah.«

   »V Izlakah?«

   »Ja, tam počiva moj stari znanec Alojz Maček. Mislim, da bi mu lahko položil en velik šopek in kakšno lepo svečo za spomin. Če drugega ne, sem mu to prav zares dolžan...«