Stanovanje je zapustil eno uro pred polnočjo. Takrat je že vedel, kdo bo njegova prva tarča. Da, tarča, saj do teh ljudi ni čutil ničesar drugega kot sovraštvo. Zato ne bi mogel govoriti o žrtvah.

   Prvi na spisku so bili vsi tisti, ki so bili vpleteni v umor. Veriga je obsegala osem ljudi. Prvi bo na vrsti naročnik umora. Ta, ki je naročil umor, je pri tem gledal le na svoje koristi. Za njim šele pridejo na vrsti izvajalci. Osem ljudi in potem bo izginil.

   Kasneje mogoče pridejo na vrsto glavni šefi te tako imenovane mafije. Poleg glavnega šefa še šefi za posamezna področja: mamila, orožje, ilegalci, prostitucija, izsiljevanja. Odstranitev teh ljudi bi pomenila hud udarec za še tako veliko in trdno organizacijo. Med njimi bo zavladala panika, začeli se bodo skrivati in tuhtati, kdo jim je napovedal vojno. Najprej bodo pomislili na člane drugih mafij - Črnogorci bodo sumili Srbe, Albanci bodo sumljivi Slovencem. Iskali bodo v svojih vrstah, če morebiti kdo od spodaj ne prevzema poveljstva. Na Jožeta ne bo pomislil nihče, vsaj od začetka ne...

   Naredil bo red in jih pospravil enega za drugim kakor zajce. V sebi je čutil nepopisno moč in samozavest.

 

   Z dvigalom se je spustil v klet, kjer je z električno kitaro počasi odkorakal do avtomobila in odprl prtljažnik. Oprezno je pogledal okrog sebe in zadovoljen ugotovil, da je garaža popolnoma prazna in da ga ni nihče opazil.

   Odpeljal se je iz Ljubljane. Takoj je krenil na obvoznico, saj ni hotel, da bi ga na petkovo noč rutinsko ustavila prometna patrulja.

   Njegov cilj je bila ožja okolica Ljubljane. Nočni klub na podeželju, kamor je zahajal Top. To je bilo njegovo kodno ime, seveda. Jože mu je dal tak vzdevek, ker je imel okroglo glavo in top nos. Kratke črne lase si je z briljantino česal nazaj. Top je bil visoko v vrhu mafijske organizacije, roko je imel čez vse posle v zvezi s prostitucijo. Njegovo delovno področje je obsegalo vse od zvez na Poljskem, Češkem in Ukrajini, pa do domačih lastnikov nočnih klubov in zvodnikov.

   Top je bil neposredno povezan z izsiljevanjem podjetnika in njegovim umorom kot naročnik.

   V očeh sedanje oblasti je bil še kar čist. Sicer je bilo splošno znano, da naj bi imel temno preteklost, vendar pa ga trenutno ni bremenila nobena obtožba. Bil je lastnik več uglednih klubov, ki prostitutke niso videli niti od daleč. Oblačil se je izbrano in ljudje okrog njega so bili veseli, da ga poznajo.

   Danes je praznoval svoj štirideseti rojstni dan.

 

   Jože je avto parkiral na drugem koncu naselja na obrobju Ljubljane. Zatem se je peš odpravil po zakotnih uličicah in čez travnike na zahodnem obrobju vrtov, katerih redke hiše so z drobnimi lučkami še mežikale v noč.

   Hodil je dobrih deset minut. Sedaj je že slišal hrup nočnega lokala. Iskal je točko, od kjer ga bo tudi  v i d e l.

   V takem napol mestnem in napol podeželskem naselju je izkoristil eno od dveh možnost, ki sta mu nudili potrebno zavetje in predvsem višino. Odločal se je med gasilskim domom in cerkvijo.

 

   Ključavnica se je hitro vdala, ko je nanjo nataknil kovinski ključ in z njim sunil vstran. Odstranil je zunanji del ključavnice, ga dal v žep in z ukrivljenim železom odklenil vrata. Preden je vstopil in za seboj zaprl vrata, si je preko čevljev nataknil platneni vrečki in ju zavezal okrog meč.

   Zadrževal je dih, ko se je vzpenjal po lesenih stopnicah krožno po notranjem obodu stolpa. Po sredini stolpa so z vrha navzdol visele obešene gasilske cevi. Stolp na vrhu ni nudil nikakršnega udobja, pač pa lep razgled na vse štiri strani in lepo leseno konstrukcijo. V nasprotju s cerkvenim stolpom, bo pok puške tukaj tako zadušen, da ga bodo bližnji stanovalci komaj slišali.

   Skozi daljnogled mu je bil nočni klub na dosegu roke. Njegova bleščeča svetloba je lepo sevala v noč. Od glasbe je bilo slišati večinoma le topo nabijanje ritma - tub, tub, tub, tub.

   Kljub pozni uri so ljudje, kakor se za tak klub spodobi, šele začeli prihajati. Večinoma po parih in urejeni, s polnimi žepi denarja in željni pijače in zabave.

   Jože je pomislil, da bo na svoj štirideseti rojstni dan goste sprejemal že pri vhodnih vratih. In natanko to je počel tudi Top. Kako elementarno, bi rekel Sherlock Holmes.

   Topla poletna noč je goste zadrževala pred klubom in le malo jih je bilo v notranjosti. Hrup njihove glasbe jim bo preprečil, da bi slišali pok. Ne bodo vedeli, kaj in od kje je priletelo.

   Jože je desno oko naslonil na hladno grlo daljnogleda in si na kratko obliznil ustnice. Skozi lečo je videl Topovo glavo in jo nežno naslonil na črko T vrisanega merilnika.

 

   Dragunovka je nudila posebne usluge: 98-procentno smrtnost pri zadetku v glavo in 85-procentno smrtnost pri strelu v telo. Jože ni razmišljal o tem, da bi hazardiral.

   Skoraj rutinsko je začel narahlo pritiskati na petelina. Skozi več let urjenja se je naučil, da najbolje zadane takrat, kadar ga pok puške preseneti. Sicer bi zaradi trzaja podzavestno še pred strelom zamaknil cev rahlo navzdol. Tako pa je vlekel petelina in se tolažil, da v orožju ni naboja.

   Top je naenkrat brez vidnega vzroka vstopil v notranjost lokala in minile so dolge minute, preden se je spet pokazal zunaj.

   Jože je bil navajen dolgega čakanja, saj je to ena od pomembnih veščin ostrostrelca.

   Top se je kasneje vrnil in spet vrtel pred vhodnimi vrati s polnim kozarcem šampanjca. Jože je skozi močan daljnogled lahko videl poteze njegovega obraza. Razločil je posamezne besede, ki so jih izoblikovale njegove ustnice. Videl je njegovo svetlečo zapestno uro.

   Ves čas je bil tog in miren. Pripravljen na takojšnji strel, čim se pokaže prava priložnost. Zdaj so Topa obkrožali ljudje in ga delno ali v celoti zakrivali.

   Jože je s konico kazalca spet narahlo povlekel petelina. Počasi, po delčkih milimetra ga je vlekel k sebi in zadrževal dih. Bil je popolnoma miren. Smrtonosni merek se je ustavil na Topovem obrazu. Jože je izdihnil četrtino zadržanega zraka in ponovno zadržal sapo. Narahlo je komaj opazno pokrčil prst.

  In takrat ga je pok presenetil...

   ...kakor da bi z dolgim lesenim ravnilom plosko udaril po šolski mizi.

   Krogla je poletela z nadzvočno hitrostjo v ravni črti proti svojemu cilju. Že na poti skozi cev so jo vrezane spirale prisilile k vztrajnemu vrtenju okoli svoje osi.

   Na razdalji sto metrov ni imela niti časa, da bi zaradi gravitacije začela padati proti tlom. Hitro je rezala zrak, da je okrog nje nežno žvižgalo.

   Cilj je dosegla v dvanajstih stotinkah sekunde. Top ni utegnil doživeti, da bi se mu življenje odvrtelo pred očmi.

   Izstrelek je prebil njegovo lobanjo tik ob levi strani topega nosu. Na poti skozi ličnico je rahlo spremenil smer v levo in navzgor. Z neverjetno lahkoto si je utrl pot skozi mehke možgane.

   Na zadnji strani glave je izstopil in svojo smrtonosno pot nadaljeval v notranjost kluba. Tam se je zaril v oddaljeno steno približno en meter nad tlemi in odluščil velik kos ometa.

   Top je padel vznak in pod njegovo glavo se je razširila majhna lužica krvi. Vakuum je iz glave za seboj potegnil nekaj zdrizaste vsebine in jo raztresel po prostoru. Nekaj ljudi v bližini je grozovito kriknilo. Njihov strah se je samo še povečal, ko so ugotovili, da sploh niso slišali strela.

   Slikovita in razgibana Topova kariera je bila končana. Jože je glasno rekel: »1 : 0!«

   Posvetil je po ostrešju gasilskega stolpa in pobral izvrženi tulec, ki ga je spravil v žep k odlomljeni ključavnici. Shranil je puško v etui in se tiho spustil po stopnicah. V pritličju gasilskega doma se je razgledal, če bi lahko kaj priročnega ukradel, da bi izgledalo kot vlom.

   Nima smisla izgubljati časa, si je mislil, prej ali slej bodo ugotovili, od kod je streljal.

 

   Dežurni policijski center je sprejel več paničnih klicev o streljanju v nočnem klubu. Po radijski zvezi je izkušen operater takoj pozval vse razpoložljive patrulje in jim razporedil naloge. Klical jih je kot po tekočem traku in v mikrofon z rezkim glasom ponavljal njihove zaporedne številke.

   »Opozarjam vas na uporabo vseh zaščitnih sredstev. Obvezna je uporaba zaščitnih jopičev in čelad. Kdo je obvestilo sprejel?«

   Nekaj patrulj je šlo pred nočni klub, ostale so se razporedile po okoliških cestnih križiščih in blokirale ožji in širši izhod.

   Vsi policisti, ki so delali ponoči, so opustili svoje redne naloge in se preusmerili v odrejeno območje. Operater jih je razporejal kot svinčene vojščake na maketi. Zaprl je vse vpadnice v Ljubljano. Zaprl je lokalne ceste v krogu petih kilometrov od streljanja. Razporedil je patrulje, ki so krožile po okoliških naseljih in polagale pozornost na kakršnokoli sumljivo okoliščino.

 

   V tem času je Jože že parkiral pred diskoteko samo nekaj kilometrov stran in odšel med plešoče mladostnike. Tu ga ne bo nihče niti iskal niti našel. Za šankom si je naročil pivo in se s hrbtom naslonil na bližnji steber.

   Z zanimanjem si je ogledoval najstnike, ki so skakali v norih ritmih in se očitno zelo dobro zabavali. Neki mladenič s črno skuštrano frizuro je z rokama počasi krilil po zraku in Jože je pomislil, da verjetno hoče premikati oblake.

   Mladenič je plesal v majhnih krogih in se s komolci dotikal glav drugih, ki so se nejevoljno umikali, nato pa brezskrbno plesali dalje.

   Glasba je šla skozi ušesa. Jože je začel v ritmu kimati z glavo in upogibati desno koleno. Kako lesen je bil pri tem, ko se je pretvarjal, da se zabava. Vse skupaj se mu je zdelo malo neumno in tokrat je prvič v življenju začutil, da se je zares postaral.

   Na parkirišču se je njegova mazda hladila na svežem nočnem zraku. V prtljažniku je mirno ležala puška z ohlajeno cevjo.

 

   Razpoloženje in ambient nočnega kluba sta preiskovalcem nudili precej nevšečnosti pri raziskovanju vseh okoliščin streljanja. Ti so prispeli na kraj slabo uro za prvimi policisti in tam ostali skoraj do enajstih dopoldan naslednjega dne. Preiskovalni sodnik in dežurni tožilec sta prišla še slabo uro za njimi.

   Prizorišče ni ponujalo nobenih pravih sledi. Ko je Top padel, so se ljudje v paniki zatekli v notranjost kluba in kri s tal na svojih čevljih raznesli vse naokrog. Policisti so jih sčasoma uspeli razgnati iz lokala, okrog katerega so napeli širok rumen trak.

   Komisija se je osredotočila na položaj trupla in strelno poškodbo, ki jo je glasno opisoval izvedenec sodne medicine, nekdo pa jo je vestno zapisoval v zvezek. Situacijo so sproti fotografirali, eden pa je vse skupaj snemal s kamero.

   Novinarji, ki so poslušali policijske kanale, so se že kot mrhovinarji zbrali okrog in okrog lokala. Na vsak način so poskušali prodreti v zaprte območje, ki so ga ostali ljudje upoštevali.

   Policisti so jih odganjali in se izogibali dajanju izjav. Novinarji pa so kljub temu silili vanje in jih spraševali vse mogoče podrobnosti. Spraševali so ljudi in pripravljali posnetke za dnevna poročila.

   Ob treh zjutraj je dežurni operater odpoklical patrulje, da blokada ni več potrebna.

   »Vse dane naloge izvajajte ob rednem delu!« je naročil vsem policistom.

   Policisti so slekli težke neprebojne jopiče in jih skupaj s čeladami pospravili v prtljažnike svojih avtomobilov. Napetost je popustila, vendar pa se je strelec izmuznil iz njihovega obroča. Še vedno so počasi kot jastrebi krožili v okolici in napeto preiskovali temne kotičke.

   Zjutraj ob osmih sta se kriminalistom pridružili še dve preiskovalni komisiji, izvedenci za orožje in balistiko.

 

   To je bilo približno dve uri zatem, ko je Jože parkiral v kletni garažni hiši in se z dvigalom odpravil v svoje stanovanje. Tudi tokrat ga ni nihče srečal, da bi ga kaj neumnega vprašal glede njegove kitare. (»O, smo bili na žuru?« ali podobno v tem stilu.)

   Svojo nalogo je izpeljal brezhibno. Takoj po strelu je zapustil svoje skrivališče in se skril v neposredni bližini. Če bi se poskušal prebiti v Ljubljano, bi ga najverjetneje prijeli. Tako pa je modro počakal do jutra v diskoteki.

   V jutranjem svitanju se je poln prijetnih misli odpravljal spat.

 

   Ob devetih dopoldan se je vedelo, da je storilec streljal s stolpa gasilskega doma. Izvedenec v balistiki je do tega prišel nekaj minut zatem, ko so tehniki našli kroglo v steni.

   Takrat so tudi ugotovili, da je bilo v gasilski dom vlomljeno. Strokovnjak za orožje je na podlagi najdene krogle in položaja strelca sklepal, da gre za ostrostrelca. Čez nekaj dni bo vedel, iz kakšne puške je krogla priletela.

   Kriminalisti so do enajstih dopoldan prečesali gasilski dom. Bolje rečeno bi bilo, posesali. Razen vlaken niso našli drugih sledi. S sesalnikom za prah so pobrali vsa vlakna, ki so se znašla tisto dopoldne v stolpu gasilskega doma.

   V prašnem podu so našli obrise, ki jih je izkušeno oko bralo kot odprto knjigo. Kje je strelec stal in kam je stopil po tulec. Še pomembneje pa je bilo tisto, česar človeško oko ne opazi - vsa odpadla vlakna z oblačil, lasje in druge mikrosledi. En las, samo en las bi zadostoval, da bi razkrinkali strelca na podlagi njegove DNK.

   Postopoma so izpraševali okoliške prebivalce in jih seznanili z nočnim dogajanjem. Nihče ni ničesar slišal. Vsi so imeli spalnice obrnjene v nasprotno stran.

   Nihče ni nič videl. »Vsako noč moram na stranišče, danes pa sem spal kot ubit,« je rekel skoraj vsak tretji. Nihče ni gledal skozi okno.

 

   Ko so opravili svoje delo na kraju zločina, si je Jože že opomogel po zabave polni noči in vstal. Prižgal je radio in odšel na stranišče.

   »...sinoči malo pred polnočjo je v streljanju umrl štiridesetletni D.A. iz Ljubljane. Do streljanja je prišlo na pragu njegovega nočnega kluba Pegaz ob hitri cesti Ljubljana - Kamnik. Policisti za storilcem še poizvedujejo. Predstavnik za stike z javnostjo policijske uprave Ljubljana v interesu preiskave zaenkrat drugih izjav ne daje.

   Neuradno smo izvedeli, da naj bi bil pokojni povezan z vrhom ljubljanskega podzemlja in da gre najverjetneje za mafijski obračun...«

   Jože je med poslušanjem počasi zaključil še zadnje dejanje svoje nočne akcije. Platnene vrečke, rokavice in ruto je razrezal na ozke trakove. Hlače in srajco prav tako. Vse skupaj je spravil v črno plastično vrečo in jo postavil v kot, da jo bo kasneje odnesel v kontejner.

   Še pred kosilom je očistil puško in jo pripravil za naslednjo akcijo.

   Jutri bo nedelja in dan za počitek. V ponedeljek bo prebral nekaj zanimivih člankov v dnevnih časopisih. Potem bo šel po nakupih in si nabavil potrebno opremo za naslednjo akcijo.

   Odločil se je, da bo vsakič zamenjal vsa oblačila. Če bi bilo izvedljivo, bi vsakič zamenjal tudi orožje. Vendar bo pač moral potrpeti in uporabljati samo eno puško. Pa še to bo na koncu skril, da je ne bo nihče mogel najti.

   Pametno bi bilo čimprej izvedeti, kaj ve policija. Njihove izjave bodo za javnost vsebinsko prazne. Gotovo je to, da bodo vse podrobnosti prihranili zase.

   Tudi mafija se bo pognala v lov za njim. Po svojih poteh in s svojimi metodami. Jože je predvideval, da se od začetka ne bo potrebno nikogar bati. Oboji bodo raziskovali v povsem napačnih smereh.

   Vseeno pa bo ostal previden in ne bo dovolil, da bi ga prijeli in mu dokazali krivdo. Na noben način.