Jože je prevozil en krog po Ljubljani in se vrnil nazaj na parkirišče. Zdaj mora pač tvegati, si je mislil. Parkiral je in se peš odpravil po okolici. Tako je bil slabe volje, da avtomobila sploh ni zaklenil. Po glavi mu je krožila samo še aktovka z zvezkom.

   Stopil je do bližnjega stanovanjskega bloka in ga obkrožil. Podrobno je pogledal pod balkoni in vhod v klet. Okolica bloka je bila poraščena s travo, v kateri so se bohotile široke lise zguljene zemlje, ki so jih otroci naredili v letih igranja z žogo. Stare mame so ga radovedno opazovale z oken.

   Preiskal je manjšo trato in koše za smeti. Nič.

   Odpravil se je čez parkirišče na drugo stran in pregledoval odprte veže. Ponovno se je vrnil do avtomobila in se z zadnjico naslonil na vrata.

   Nemo se je spraševal, kakšne bodo posledice najdbe njegovega zvezka. Imel je tri možnosti. Kdor je ukradel aktovko, mogoče zvezka sploh ne bo vzel, ampak bo vse skupaj odvrgel. To bi bila dobra možnost.

   Slaba možnost je ta, da zvezek pride v roke mafiji ali še slabše, da pride v roke policiji. Policija namreč že ima vse njegove podatke.

   In še četrta možnost je. Zvezek lahko pride v roke obema.

   Slonel je na avtomobilu in tuhtal, kako bi se on znašel v vlogi vlomilca. Zamišljal si je, da je pravkar razbil šipo in ukradel torbo. Takoj mora steči v najbližje kritje.

   Napaka! Kaj boš tekal po Ljubljani; mirno moraš oditi, kot da se ni nič zgodilo. Mož z aktovko v centru Ljubljane pa res ni nič sumljiv. Lahko bi odšel kamor koli. Lahko bi se s kolesom ali avtobusom odpeljal daleč stran.

   Jože je preiskal bližnji park in nato zagledal ekološki otok s kontejnerji za smeti. Počasi je stopil tja.

   Na betonu med kontejnerji se je svetila njegova aktovka. Bila je odprta. Jože je počepnil in pogledal vanjo. Pudri, šminke in kreme; vse je bilo razmetano.

   Zvezka ni bilo...

   Besno je vse skupaj zabrisal v najbližji kontejner.

 

   Milan je potrkal in čakal, da bi ga bradač povabil naprej. Ali ni zaklical naprej ali pa ga Milan ni slišal. Požrl je slino, kajti bilo mu je mučno. Bradač je imel nekaj ton avtoritete.

   Potrkal je še enkrat.

   »Saj sem rekel naprej,« je zadonelo z druge strani težkih magahonijevih vrat.

   Milan je plašno vstopil.

   »Sedi, Milan, kaj imaš zame?« je bil bradač izredno dobrodušen.

   »Torej, šef, naredil sem nekaj analiz in seštel dva in dva,« se je Milan delal pametnega.

   »A ni tvoje delo zunaj na terenu, ne pa izdelava analiz?« ga je zabil bradač.

   »Oprostite, šef, kar vam bom sedaj povedal, se mi je pripeljalo v prostem času.«

   Krasno. Malo je še takih v policiji, ki bi ostali in delali tudi v prostem času. Minila so zlata leta, ko je bila policija način življenja, ne pa samo služba. Bradač je v Milanu videl človeka, ki obeta. Iz njegove personalne mape je izvedel, da je samski. Kljub svoji mladosti je bil že precej siv, vsako leto pa sta mu šla v nič približno dva tedna dopusta.

   »Pri analizi vseh sedmih primerov sem ugotovil, da so vse žrtve med seboj povezane. Pa ne samo kot člani podzemlja. Gre za verigo sedmih ljudi, ki so sodelovali pri umoru podjetnika Virka. Tistega primera nismo nikoli rešili, imeli pa smo domnevne storilce, če se spominjate?«

   Bradač si je moral priznati, da je Milan pritegnil njegovo pozornost.

   »Nadaljuj, prosim,« ga je vzpodbudil.

   »Ostrostrelec je ubil tiste ljudi, za katere smo mi slutili, da so izvršili umor v primeru Virk. Dane Adžić je bil prvi v tej verigi ljudi in tudi umrl je prvi. Kot veste, je Adžić uvažal prostitutke iz vzhodne Evrope, Virk pa mu je preko svojih podjetij urejal dokumentacijo o zaposlitvah, delovne vize in podobno. Ko je Virk začutil, da mu je policija vedno bliže, se je hotel počasi otresti Daneta. Zaprl mu je pipico in Dane je imel kar nekaj težav, saj nekatere njegove pošiljke niso bile pokrite z dokumenti.«

   Milan kar ni nehal razpredati. Naštel je še preostalih šest žrtev in jih natančno povezal z umorom Virka. Vsaka od žrtev je imela svojo vlogo pri tem umoru. Zadnja dva, ki sta padla pod roko ostrostrelca, sta bila skoraj nepomembna člana mafije, ki sta pod avtomobil nastavila razstrelivo. Kot zadnja v tej verigi zarote sta tudi umrla zadnja.

   »V bistvu je tako,« je nadaljeval Milan, »da eden iz te verige še živi. Po moji teoriji bi ga moral ostrostrelec ubiti najkasneje na drugem ali tretjem mestu. To je Nikola Radulov.«

   »Rus?« je vprašal bradač.

   »Ne, Bolgar,« ga je popravil Milan. »Že leta in leta živi v Ljubljani in ima tudi naše državljanstvo. On je bil Adžićeva desna roka in je pokrival Bolgarijo. Zadnja pošiljka, ko so čez mejo pripeljali okrog petdeset deklet, je bila prav njegova. Virk se je uprl in ni dobavil ustrezne dokumentacije, Radulov pa je takrat ostal kot riba na ražnju.«

   »Torej je ostrostrelec eden od Virkovih ljudi,« je nadaljeval bradač. »Virk je imel močne zveze v vojski in policiji. On je bil tudi eden ključnih informatorjev, da smo večino Radulovih deklet prijeli. Zato je bil Radulov eden največjih Virkovih smrtnih sovražnikov, močno pa se je sprl tudi z Adžićem.«

   »Ne!« je dejal Milan. »V primeru Virk so umrli trije ljudje, se spominjate?«

   Bradač je odprl usta, a iz njih ni iztisnil glasu.

   Milan je zmagoslavno nadaljeval: »Bomba je bila zelo močna in ubila je tudi žensko in otroka, ki sta se po naključju peljala mimo ravno v trenutku eksplozije.«

   »Kjer je ženska z otrokom, je ponavadi tudi mož,« je dojel bradač.

   »Točno. Malo sem preveril vse skupaj. Ta mož še kako obstaja. Jože Dimic je po smrti žene in sina pustil službo in dobil mastno odškodnino od zavarovalnice. Preselil se je iz Postojne v Ljubljano in postal eden od sto tisoč anonimnežev velemesta. Kaj je počel eno leto? Se gledal v ogledalo?«

   Bradač je zmajal z glavo in rekel: »Misliš, da je to prava povezava?«

   »Seveda! A uganete, kje je bil zaposlen?« je hudomušno vprašal Milan in pred bradača potisnil list z Jožetovimi podatki.

   »Povej, hitro!«

   »V vojski, gospod. Bil je vojaški ostrostrelec.«

 

   Gojko je med potjo odprl telefon in iz njega izvlekel kartico. Tega ne bo potreboval. S palcem jo je frcnil v najbližji smetnjak. Pregledal je telefon. Motorola. Z motorolo je vse pod kontrolo.

   Zanjo bo dobil četrt grama heroina. Z zvezkom pod pazduho se je zrinil na mestni avtobus pri zadnjih vratih in se odpeljal v Fužine. V zadku avtobusa je ujel nekaj očitajočih pogledov, vendar ni se preveč zmenil zanje.

   V bloku, kjer je živel njegov diler, je pozvonil na zvonec pri vhodnih vratih. V njegov poštni nabiralnik, ki so ga znali vsi odpreti tudi brez ključa, je vtaknil ukraden prenosni telefon. Potem je odšel ven na bližnjo klopco in se s hrbtom obrnil proti bloku. To je pomenilo do pol grama.

   Čez deset minut je odšel v blok in odprl poštni nabiralnik. Namesto telefona ga je v njem čakal majhen papirnat zavitek. Gojko ga je vzel in zaprl nabiralnik. Nikomur ni padlo na kraj pameti, da bi se z dilerjem kregal glede količine mamila. Protivrednost je vedno določal diler. Ta je bil tudi izredno maščevalen in krvoločen. In še nor povrhu. Toliko že, da Gojko v nabiralnik ni postavil še zvezka.

   Ne, zvezek mora dobiti v roke nekdo pametnejši.

   Zapustil je stopnišče in iz bloka odšel proti garažam. Na vrhu garaž je našel svoj mir. Sedel je v kot in pripravil pribor. S seboj je vedno nosil majhno čajno žličko, na katero je nasul heroin. Včasih bi ga pol grama ubilo, danes je to komaj zadostovalo za en dan. Po žličko je prižgal vžigalnik, da se je heroin utekočinil. V toplo tekočino je vsul nekaj malega citronske kisline, ki nase veže vse nečistoče, ki jih dilerji primešajo k čistemu heroinu. Potem je vzel košček vate in vanj zapičil iglo. Skozi vato je povlekel tekočino v brizgalko. Dvignil jo je z iglo navpično navzgor in s kazalcem dvakrat frcnil po njej. S palcem je rahlo pritisnil na bat in iztisnil preostali zrak skozi iglo.

   Injekcijo je vzel med zobe in si zavihal levi rokav. V pregibu komolca je zevala velika vijolična rana. Luknjica pri luknjici je tvorila stezico, ki se je vila vzdolž žile. Potka se je približevala že sredini podlahti.

   Zapičil je iglo v žilo in pritisnil. Bolečina je prenehala. Blažen občutek mu je napolnil telo. Znova je bil zdrav.

   Včasih je doživel takšen fleš, ki ga ne bi zamenjal za tisoč orgazmov. Danes je to le še bleda senca vsega. Počutil pa se je kljub temu dobro in za sedem ali osem ur je dober.

   Pospravil je pribor v žep in odšel iz garaže na prostost. Sonce je sijalo močneje in noge so bile lažje. Zavil je proti bližnjemu baru, kjer so se zbirali pravi ljudje.

 

   Jože se je zapeljal po Ljubljani in zavil pred prvi rent-a-car. Najel je športno vozilo za dokaj zmerno ceno. Namesto kavcije je s prstom pokazal na parkirišče.

   »Vidite tisto rdečo mazdo? Tu imate oba ključa. Danes so mi vlomili v avto in z razbito šipo ne morem nikamor. Jaz pa moram nujno v Celovec. Na servisu so mi rekli, da bodo steklo naročili iz Avstrije, kar bo trajalo dva tedna.«

   »Imate pa res smolo,« je poskušal biti vljuden prodajalec. Sam pri sebi pa si je mislil svoje.

   Jože je doplačal zavarovanje za tujino, čeprav je slutil, da s tem avtomobilom ne bo prišel iz Slovenije.

   Uslužbenec mu je ponosno izročil ključe in dokumente vozila.

   »Srečno vožnjo, gospod!« je dejal. Gotovo je mislil resno.

 

   Na poti domov se je Jože ustavil še pri telefonski govorilnici. Kar nekaj minut je okleval in negibno sedel v avtomobilu. Potem se je le odločil, saj je ugotovil, da nima kaj izgubiti.

   Stopil je v govorilnico in vtaknil plastično kartico v režo. Naprava je pokazala, da ima še dovolj impulzov na zalogi. Odprl je že precej razcapan telefonski imenik, ki je bil z žico privezan na polico telefonske govorilnice.

   Počasi je zavrtel številko. Trikrat je pozvonilo, preden je zaslišal ženski glas:

   »Policijska uprava Ljubljana, prosim!«

   »Zdravo, tukaj pa Novak iz postojnske uprave. Me lahko vežete na organiziran kriminal - skupino za umore?«

   »Samo trenutek. Če se ne bo nihče javil, poskusite kasneje na številko...« je še rekla in mu povedala direktno telefonsko številko. Ženska sploh ni posumila, da bi bilo kaj narobe. Neznani klicalec, ki se je izdajal za policista, bi moral vedeti, da skupina za umore ne spada v organiziran kriminal. In da se sploh ne imenuje skupina za umore, kakor v ameriških filmih, temveč skupina za krvne delikte.

   Čez nekaj trenutkov, ko je v telefonski slušalki poslušal obrabljeno melodijo, je se oglasil strog moški glas. Jože je ponovil prejšnjo laž:

   »Zdravo, Novak tukaj iz uprave Postojna.«

   »Žnidar, krvni delikti,« je na kratko odgovoril neznanec na drugi strani žice.

   »Poslušaj, rabil bi eno informacijo,« je Jože s tikanjem kar takoj poskušal ustvariti vtis in spraviti sogovornika v podrejen položaj.

   »Reci,« mu je dejal Žnidar in čakal, kaj bo slišal.

   »Nekaj kilometrov južno od Postojne smo v gozdu našli skrito orožje. Mogoče obstaja povezava z našim strelcem. A vi že imate podatek, kakšno orožje naj bi uporabljal morilec?«

   »Ja, imamo!« je potrdil kriminalist Žnidar. »Kakšno orožje pa ste sploh našli?« Z ramo si je pritisnil slušalko k ušesu in vrgel svinčnik v kolega, ki mu je kazal hrbet.

   Jože je okleval. Če policija še ne ve za puško Dragunov, potem bi jim z nepremišljeno besedo lahko precej olajšal delo.

   »To je v bistvu ostrostrelska puška, vendar v tem trenutku še nimam informacije o znamki.«

   Žnidar je kot pobesnel mahal z iztegnjenim prstom proti telefonski centrali, ki je bila v kotu pisarne poleg tiskalnika in fotokopirnega stroja. Z dlanjo druge roke je pokril spodnji del slušalke in kolegu, ki ga je prej zadel s svinčnikom, ostro siknil:

   »ISDN!«

   Drugi kriminalist je takoj odšel do centrale in prepisal vhodno telefonsko številko na bel listič, ki ga je prinesel Žnidarju na mizo.

   Telefonska številka se je začela s kombinacijo 01 - Ljubljana!

   »Poslušaj, od kje si že rekel, da kličeš?« je vprašal Žnidar.

   »Iz policijske uprave Postojna, Novak.«

   Iz policijske uprave, iz policijske uprave, je odmevalo Žnidarju v ušesu. Nihče ne reče tako. Policisti se med seboj vedno pogovarjajo v kraticah!

   »Točno, ja,« je rekel Žnidar, »daj mi telefonsko številko, te pokličem čez nekaj minut nazaj!«

   Jože je besno odložil slušalko na vilice in odvihral iz govorilnice. Ko je sedel v avtomobil je sam pri sebi preklinjal svoj amaterski poskus, da bi iz prve roke dobil kakšno informacijo.

   Žnidar je takoj ukrepal. Še preden je neznanec prekinil pogovor, je vedel, da nekaj ni v redu. Njegova govorica je bila preveč dosledna in nič kaj podobna policijskemu žargonu.

   Zdaj je že imel na liniji prijatelja, ki je delal pri Telekomu. Ta mu je lahko takoj in brez sodne odredbe posredoval lastništvo telefonskih številk, Žnidar pa mu je nudil drugačne usluge.

   »Telefonska govorilnica,« je rekel telekomovec in povedal še naslov.

   »Hvala,« je rekel Žnidar in že oblačil jopič. Povlekel je kolega za rokav in takoj sta odšla ven. Telefonska govorilnica je bila le slab kilometer oddaljena od njihove enote.

   Jože ni niti vedel, da skupina za krvne delikte sploh ne deluje v objektu policijske uprave, saj so se zaradi prostorske stiske preselili v prostore za Bežigradom.

   Kljub temu se je pravočasno odpeljal na varno. Žnidar in njegov kolega sta v slabi minuti s službenim avtomobilom že obkrožila telefonsko govorilnico, vendar se je za neznancem izgubila vsaka sled.

   »Kaj misliš, kdo je klical?« je vprašal svojega partnerja, ko je utrujeno ustavil avto in obvisel na volanu.

   »Nimam pojma. Kdo iz Ljubljane bi se lahko zanimal za podatke o ostrostrelcu in zraven lagal, da je s policije?«

   Žnidar je požrl slino in dojel: »Po moje je klical storilec.«

   Partner ga je debelo pogledal in v svoji zmedi obmiroval.

   »Siguren sem,« je potrdil Žnidar, »da je bil on. Muči ga to, da ne ve, kakšne podatke imamo. Zato si je nekaj izmišljeval o najdenem orožju, da bi izvedel, če mi že poznamo znamko.«

   Oba sta kimala in razmišljala o tem, kakšno napako bi lahko kdorkoli storil, če bi neznanemu sogovorniku preveč zaupal.

   »Takoj moram obvestiti šefa in ostale kolege, da mu ne bi kdo še nasedel!«

   »Kaj misliš, a bi pogledala, če so na slušalki kakšni prstni odtisi?«

   »Itak, da bova, stari. Ampak verjetno veš, kakšno dokazno vrednost imajo.«

   »Ja, vem - nobene!«

   V tistem trenutku se je do govorilnice prebila debelejša gospa, ki je na vrvici za seboj vlačila majhnega cucka. Žnidar je sam pri sebi pomislil, če  je šla ženska tudi s svojim otrokom tolikokrat na sprehod...

   Skozi vrata se je prerinila v telefonsko govorilnico, pri tem pa je bila še najbolj podobna lubenici, ki jo hočeš stlačiti skozi ključavnico. S svojimi debelimi in vlažnimi prsti je zgrabila telefonsko slušalko, ki se je kar izgubila v njeni roki.

   »Na, evo kurac,« je glasno zaklel Žnidar in se jezil sam nase, ker ni takoj stopil do govorilnice in utrgal tiste slušalke kar z žico vred. Besno je pritisnil na desni pedal in oba je vrglo nazaj, ko sta škripaje zapustila tisto bedno avtobusno postajališče.